Ko govorim o merilnih instrumentih, se pogosto pošalim, da imamo doma skoraj vse naprave, ki merijo, štejejo in spremljajo naše življenje… razen tistega najpomembnejšega. Tehtnice, pametne ure, aplikacije, merilci korakov, kalorij in srčnega utripa so postali vsakdanji spremljevalci. A pri tem pogosto pozabimo, da nosimo v sebi instrument, ki je neprimerno bolj natančen in inteligenten od vse tehnologije. To je naš lastni senzorno-motorični sistem – živi most med telesom in umom, ki deluje samo takrat, ko oba prepoznavamo kot celoto.
V vseh teh letih dela s telesom sem vedno znova presenečen, kako neverjetno inteligentno je človeško gibanje. In kako hitro ta inteligenca otopi, ko začnemo svoje telo obravnavati kot stroj, kot skupek delov, ki jih moramo “popraviti” ali se “premagovati”. Še vedno namreč ni bilo mogoče izdelati dvonožnega robota, ki bi hodil, zaznaval in se odzival s subtilnostjo človeka. Ker gibanje ni mehanika. Gibanje je zavest. Gibanje je čutnost. Gibanje je inteligenca telesa.
A sodobni, redukcionistični pristop je um in telo razdelil na dva ločena svetova. Um naj bi živel v glavi, telo pa naj bi bilo le fizični mehanizem, ki ga upravljamo. To ločevanje je vneslo togost v način, kako se premikamo, delamo, dihajo in živimo. V številnih fitnes pristopih se telo obravnava kot serija izoliranih mišičnih skupin, ki jih treniramo ločeno, kot da med njimi ne teče nobena komunikacija. Tak pristop lahko sicer poveča moč, a pogosto zmanjša koordinacijo, pretočnost in naravno eleganco gibanja. Človek ni stroj in nikoli ni bil.
Ko sem raziskoval somatske tradicije, sem začel razumeti, da kulture pred nami tega razkola sploh niso poznale. Kitajci so tisočletja uporabljali isti simbol za um in srce. Razmišljanje je bilo vedno povezano s čutenjem. Čutenje je bilo povezano s telesom. Intuicija v trebuhu je bila veljaven način vedenja. Ni bilo “glave proti telesu”, temveč ena celota, en proces, en organizem.
In danes, ko nevroznanost končno potrjuje to prastaro modrost, postaja jasno, da je um prisoten povsod v telesu. V mišičnem tonusu, v držnem odzivu, v dihu, v fasciji, v črevesnem živčevju. V načinu, kako čutimo svet. V načinu, kako se premikamo. Ni dveh sistemov – je ena soma.
Ko izgubimo stik s svojo čutno sposobnostjo, izgubimo sposobnost natančnega zaznavanja sebe od znotraj. S tem pa izgubimo tudi svojo notranjo orientacijo. In prav v tem trenutku se začnemo naslanjati na zunanje merilnike, aplikacije, pravila, smernice drugih ljudi. Namesto da bi čutili sami, začne tehnologija čutiti namesto nas. Namesto da bi se zanašali na svoj notranji kompas, začnemo iskati smer zunaj sebe.
A iz svoje osebne prakse in iz dela s stotinami ljudi vem, da ima vsak človek v sebi instrument, ki je bolj subtilen, natančen in prilagodljiv od katerega koli sodobnega merilnika. To je somatska inteligenca – sposobnost, da čutimo, razločujemo, prepoznavamo in se usklajujemo od znotraj navzven. Ko jo začnemo prebujati, se zgodi nekaj izjemnega. Gibanje postane mehkejše in bolj naravno. Odločanje postane jasnejše. Prisotnost se poglobi. Življenje se umiri in postane bolj pristno.
Razvijanje somatske inteligence nas vrača k enotnosti, ki je človeku naravna. Vrača nas domov: k telesu, srcu, dihu in občutku, da smo ponovno povezani s seboj. In ko negujemo to notranjo čutno sposobnost, ne krepimo le telesa – krepimo svoj um, svojo prisotnost in svoj notranji kompas, ki je edini instrument, ki nas lahko resnično vodi k našemu potencialu.
Nadomestkov zanj ni.
~ Karim
(Vir navdiha: Edward Yu, A Sense-able Approach to Movement)
