Hočem se sprostiti, pa se nikakor ne morem!
Izguba senzorne zaznave in občutkov se pogosto začne že zelo zgodaj v življenju, ker nam to omogoča, da se ujamemo z okolico in smo z njo v manjšem konfliktu. Moramo se uskladiti s starši, vzgojitelji, učitelji, šefom, na kratko povedano avtoritetam, z razlogom, da gremo lahko skozi otroštvo, šolanje in se tako pripravimo za delovanje v poslovnem svetu ter postanemo funkcionalni za družbo. Kaj se običajno zgodi otroku, ko ne uboga staršev in učiteljev? Kaj se običajno zgodi odraslemu, ko ne uboga nadrejenega?
To ne pomeni, da se vsi vedno klanjamo avtoriteti, in v določenih primerih se je celo nujno prilagoditi okolici, še posebej, če je to razloženo in storjeno na čustveno zrel način, ki ima dolgoročen pozitiven vpliv na življenje tistega, ki se mora prilagoditi, kot tudi na vse druge, ki so vpleteni v ta odnos. Dobro pa se je naučiti izražati zdravo neupoštevanje do ljudi, organizacij ali celo ideoloških omejitev, ki lahko uničijo naše notranje jedro. Na primer, lahko zapustimo šolo, službo ali celo poklic, ki nam ne ustreza. Večinoma pa se znajdemo v igri preživetja, imenovani ‘prilagajanje’, tudi takrat kadar je to za nas ali našo okolico dolgoročno škodljivo.
Blokada čustev in s tem vedenja je kompleksen proces, ki sega globoko v naše telo in zavest. Ko se soočamo s čustvi, ki jih ne smemo ali ne moremo izraziti, ta čustva začnejo bivati na površju našega telesa in zavesti. Da bi jih zadržali, odreagiramo s fizičnimi simptomi, kot so povišanje mišičnega tonusa(ustvarimo mišični oklep) in sprememba dihanja. Ta vzorec vedenja lahko postane del naše rutine in se okrepi s časom, še posebej, kadar se nenehno prilagajamo določenim okoliščinam, od katerih smo odvisni, hkrati pa se jim ne moremo, ne znamo ali ne smemo ustrezno upreti. Če takšno prilagajanje postane kronično, se ti vzorci premaknejo v podzavestni del našega uma. Tako prehajamo iz faze blokade čustev v fazo potlačitve. Potlačitev predstavlja še globlji vidik tega procesa. Čustva, potisnjena v podzavest, postanejo nedostopna naši zavesti, kar vodi do izgube sposobnosti izražanja teh čustev in zavedanja njihove prisotnosti. To pomanjkanje ozaveščenosti lahko ima dolgoročne in obsežne posledice. Ker nismo več zmožni prepoznati in izražati določenih čustev, to nenehno vpliva na naše medosebne odnose, poslovne uspehe, notranje zadovoljstvo in celo na fizično zdravje. Potlačena čustva subtilno vplivajo na naše misli, odločitve in dejanja, kar lahko vodi do nepričakovanih in neželenih rezultatov ter vpliva na potek našega življenja.
Do kronične mišične zakrčenosti pride prav zaradi potlačitve svojih občutkov, čustev, vedenj in spominov. Sproščenost pa je ravno nasprotno stanje zakrčenosti, ki onemogoča potlačenost svoje avtentičnosti in spontanosti. Če smo odraščali v okolju, kjer so se takšne stvari dogajale kronično, smo, da bi preživeli, omejili zavedanje sebe in dogajanja v telesu ter smo se tako prilagodili potrebam in zahtevam okolice, da smo se z njo uskladili, čeprav je takšno okolje v nasprotju z naravnimi interesi, resnico in pravico živečega bitja. Zaradi takšnih dinamik imamo lahko občutek, da se ne razumemo, ne sprejemamo in ne spoštujemo, saj se dinamika, ki smo jo bili deležni kot otroci s strani skrbnikov, preslika na odnos, ki ga razvijemo do samih sebe in do svojih bližnjih kasneje v življenju.
Ker pa vsak organizem potrebuje sprostitev, jo pogosto dosegamo z utrujanjem, dvigom zunanjega pritiska ali omamljanjem, s katerim povečamo odtujenost uma od telesnega dogajanja. Vendar pa je takšna sprostitev le kratkoročna in vodi človeka v vedno večjo entropijo ter razpad sistema. Ego na tak način žaga vejo, na kateri sam sedi. Ko pa se odločimo sprostiti zavestno, nam upor, ki izhaja iz podzavesti z negativnimi odzivi to preprečuje, saj ogroža osebo, ker veča verjetnost spontanega in avtentičnega vedenja, ki pa je bilo ali pa bi še vedno bilo v nasprotju z interesi okolja, ki nas je vajeno v takšni vlogi, ki povečuje njihovo učinkovitost, našo pa zmanjšuje.
Zakoni časa in ravnovesja pa poskrbijo, da prikrito in potlačeno ne more ostati v nas za večno. Neresnica (potlačeni spomini, občutki, čustva) je neučinkovita in porabi veliko energije (mišični oklep in maska na obrazu), zato je vpliv časa takšen, da resnico in pravico želi potisniti na površino in s tem do zavesti, to pa nam omogoči spoznanje in spremembo, ki je vedno boljša, če pride pozno, kot nikoli. To fizikalno pravilo veča pritisk v trebušni votlini, katerega obrambni mehanizmi podzavesti (vzorci ustvarjeni v preteklosti) vedno težje zadržujejo od površine membrane (periferije), zavesti in okolice. Ravno mišični oklep nam omogoča ustvaritev iluzije, kar nam omogoča, da toksičnosti ne čutimo, zato v njej lahko preživimo.
Zdaj, ko bolj vemo, zakaj pride do kronične zakrčenosti, lahko razumemo, zakaj razvijamo upor in odpor do tega, da bi bolj pogosto bili sproščeni. Strah nas je zavestne sprostitve ali pa se na sproščanje odzovemo alergično. Ravno strah in pretiran odziv pa onemogočita ali prekineta sproščanje. Tako ostanemo v simpatičnem stanju avtonomnega živčnega sistema tudi takrat, ko bi po vsej logiki morali biti v parasimpatičnem stanju (spanje, počitek, božanje, sprehod….).
Vprašanje je, koliko takšne zahteve tradicije res ustrezajo našim individualnim željam, potrebam in kako to vpliva na našo prihodnost(lastno zdavje, partnerski odnos in starševski odnos)? Koliko takšna vedenja, ki vodijo na “pravo” pot vplivajo na to, da se moramo odrezati od lastnih čutov in čustev? Koliko smo se že oddaljili od utripa lastnega srca?
Prevelika neskladnost z okoljem pomeni gibanje na način, ki ni v skladu s tem, kar smo mi. In ko nismo v skladu s tem, kar smo, nam je dobesedno neprijetno, kajti medtem ko se naše telo želi premakniti v eno smer, ga mi silimo, da se premakne v drugo. Zaposleni smo s tem, da poskušamo biti to, kar nismo, in to protislovje lahko dobesedno občutite v svojem telesu. A ker vaše telo ne neha govoriti, je edini način, da živite s tem protislovjem, da ignorirate govorico svojega telesa. Živeti v protislovju s telesom pomeni, na kratko, izklopiti svojo čutno sposobnost, to pa vodi v vse večjo trdoto, kar pa negativno vpliva na našo držo, gibanje in dihanje. Ustvarijo se dobri pogoji za razvoj kronične bolečine, izgorelosti, depresije in resna psihofizična stanja.
Karim Al Saleh
6-URNA DELAVNICA- Urejanje kroničnih bolečin v hrbtenici, kolkih in ramenskem obroču
