Vsaka polarnost v naravi ima svojo nasprotno polarnost. Tema in svetloba. Žalost in veselje. Bolezen in zdravje. Spanje in budnost. Entropija in sintropija. Newtonova fizika in telo na eni strani, kvantna fizika in um na drugi. Ti nasprotji ne obstajata zato, da bi se izključili, temveč da bi se dopolnjevali. Njuno prepletanje ustvarja gibanje, iz katerega se rodita rast in razvoj, proces, ki ga imenujemo sintropija. Ko obe sili sodelujeta, se življenje ne giblje v razkroju, temveč v smeri povezovanja, urejanja in ozaveščanja. Povezanost med obema polarnostma med umom in telesom, po mojih izkušnjah najlažje vzpostavimo skozi zavestno gibanje in dih.
Dih je most med vidnim in nevidnim, med zavestnim in nezavednim. Je edina življenjska funkcija, ki jo lahko hkrati izvajamo samodejno in zavestno. Prav zato nam omogoča neposreden vpliv na notranje procese telesa; na živčni sistem, srčni utrip, presnovo, čustva in jasnost misli.
Telo deluje po zakonih newtonove fizike, podvrženo je času, gravitaciji in termodinamičnim zakonitostim. Vsak proces ima svoje zaporedje. Če ga preskočimo, telo izgubi učinkovitost in harmonijo, kar pogosto vodi v napetost, bolečino ali bolezen.
Um pa pripada kvantnemu polju. Brez mase in oblike se premika mimo prostora in časa. Njegove meje določata znanje in domišljija. Um lahko prezre telo, ga prehiti ali nadvlada, a brez telesa ne more doživeti resnične izkušnje. Telo začuti, um razume in se odloči, s telesom delujemo in na podlagi dejanj dobivamo rezultate. Tu se začne somatsko učenje. Proces, v katerem ponovno usklajujemo tempo uma in telesa.
V današnjem svetu hitrega tempa, digitalnih dražljajev, dopaminske odvisnosti in nenehne pozornosti navzven, se je ta usklajenost porušila. Zavest deluje v prehitrim ritmu, telo pa je ne dohaja. Posledica je razkorak med notranjo uro telesa in uro uma, med biološkim in psihološkim časom. Bolj ko izgubimo stik s telesnimi občutki, bolj nerealno zaznavamo čas. Naša notranja ura se odklopi od ritma narave in gravitacije od prvinske osi telesnega časa. Tako ustvarjamo vedno več entropije, nereda in kaosa v svojem življenju.
Dih in zavestno gibanje sta pot nazaj. Ko se učimo zavestnega dihanja, uravnavamo ravnovesje med vdihom in izdihom, med širjenjem in krčenjem trebušne in prsne votline. S tem obnavljamo izgubljeni ritem, popravljamo zaporedja in omogočamo telesu, da spet diha v skladu z naravnimi zakoni. Ko se krivulja dihalnega vzorca ponovno uskladi, ko se uravnoteži razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom (Bohr-ov efekt) se poveča učinkovitost vsake celice. Z večjo učinkovitostjo pride več konstruktivne energije. Z več konstruktivne energije pa več jasnosti, stabilnosti in prisotnosti.
Skozi somatsko prakso in dihalne vaje ne iščemo popolnosti, temveč usklajenost. Ko zavestni dih poveže obe polarnosti v eno gibanje, se um upočasni na ritem telesa. Takrat telo ne deluje več kot stroj, temveč kot živa inteligenca, ki nenehno pošilja pomembne informacije v našo zavest. Zaznavanje se poglobi, prisotnost se razširi in energija začne teči tja, kjer je potrebna in ne tja, kjer je hrup. V tem prostoru ne gre več za to, da bi nekaj nadzorovali, temveč za to, da dovolimo, da se življenje samo uskladi, dih za dihom, impulz za impulzom. Takrat se polarnosti ne izključujeta več, ampak ustvarjata celoto. In celota tako kot narava vedno teži k višjem ravnovesju.
Karim Al Saleh
