Propriocepcija – interocepcija

Propriocepcija, interocepcija in kronične težave

Centralni živčni sistem lahko razumemo kot nadzorni center, ki prek senzorno-motorične povratne zanke nenehno preverja stanje notranjega in zunanjega okolja. Na podlagi teh informacij se odzove – ali se ne odzove – tako, da ohranja notranje ravnovesje (homeostazo) in omogoča dovolj stabilno delovanje v okolju.

Propriocepcija in interocepcija – dve plasti zaznave

Propriocepcija je predvsem “površinska” zaznava. Njeni receptorji so v večji meri povezani s tkivi, kot so koža, fascije in skeletne mišice. Preko propriocepcije zaznavamo, kaj se dogaja na površju telesa in okoli njega, ter dobimo ključne informacije za orientacijo in organizacijo gibanja v prostoru.

Interocepcija pa je bolj “globinska” zaznava. Njeni receptorji so bolj povezani z notranjostjo: organi, notranja fascialna mreža, pritiski v sklepih in mišicah, telesni občutki, čustva, želje in potrebe. Interocepcija nam omogoča, da se resnično začutimo – ne samo kako se gibamo navzven, temveč kaj se v nas dogaja od znotraj.

Ko je okolje dovolj varno in sproščeno, bi bilo optimalno, da je živčni sistem umirjen, mišice mehke, dihanje počasno, globoko in tiho. Takrat smo “zasidrani” v svoj center zavedanja: zaznavamo dogajanje v sebi in okoli sebe, ohranjamo stabilnost, obenem pa smo pripravljeni na odziv, če se pojavi dovolj močan dražljaj.

Avtonomni odzivi in pomen alostaze

Na okolje se lahko odzovemo s simpatično aktivacijo (mobilizacijo). Ta se lahko izrazi kot:

• boj (aktivna energija: jeza, veselje, radost, ljubezen kot pogon za dejanje),

• beg (pasivnejša mobilizacija: strah, dvom, žalost).

Če pa zaznamo, da nimamo dovolj moči, podpore, zrelosti ali vpliva, da bi z dejanji dosegli potrebno spremembo, se lahko aktivira zamrznitev: nemoč, razočaranje, obup, depresivnost. To ni “izbira”, temveč biološka strategija preživetja, ko telo oceni, da dejanje ne bo učinkovito.

Tu je pomemben še pojem alostaze: možgani niso razviti le za “mir”, ampak za prilagajanje. Alostaza pomeni, da telo dosega stabilnost skozi spremembe – fiziološke in vedenjske – glede na okoliščine. To nam omogoča, da v spreminjajočem se okolju ohranimo notranjo urejenost.

Zakaj nastaneta otrdelost in kronična bolečina

Glavni vzrok otrdelosti in številnih kroničnih bolečin je pogosto nezmožnost vpliva: ko zaradi notranjega ali zunanjega neravnovesja ne moremo učinkovito delovati, postane stres stalen. Sistem je prisiljen vzdrževati povišano aktivacijo, da bi “držal skupaj” notranje ravnovesje.

Če tak stres traja predolgo, pride do:

• izčrpavanja energijskih sistemov,

• zmanjšanja učinkovitosti delovanja življenjskih funkcij,

• dalj časa trajajoče neučinkovitosti,

• in sčasoma pogojev za kronično bolečino ali bolezen.

Kronična bolečina je v tem smislu močan signal zavesti, da sistem že predolgo deluje izven zdravega območja prilagoditve.

Kako nastane iluzija sedanjosti

Ko so odnosi v okolju še “približno normalni”, je propriocepcija dovolj realna: koža in površinska senzoričnost sta dobro povezani z možgansko skorjo, zato lahko okolico zaznavamo razmeroma natančno. Ko pa postane pritisk dolgotrajen in ni več mogoče doseči notranjega ravnovesja, se sistem pogosto brani tako, da spremeni površinsko napetost in s tem popači zaznavo.

Če ne moremo več prenašati realnih občutkov, ki jih okolje in odnosi sprožajo v nas, lahko ustvarimo:

• blokado vpliva propriocepcije in interocepcije na zavest,

• ali pa popačenje, ki nas začasno zaščiti pred resnico.

To vodi v začasno ali kronično stanje iluzije sedanjosti: navzven delujemo “funkcionalno”, a znotraj sebe ne zaznavamo resničnega stanja dovolj jasno, da bi ga lahko urejali.

Mišični tonus kot most med zaznavo in delovanjem

Za uravnavanje mišičnega tonusa skeletnih mišic sta ključni tako propriocepcija kot interocepcija. Če njun vpliv na zavest omejimo, zadržimo ali popačimo, izgubimo možnost, da bi prilagajali mišično napetost glede na okoliščine. Posledično sistem ne more učinkovito dosegati homeostaze.

Mišice in fascije vsebujejo senzorne receptorje, ki možganom sporočajo, kaj se dogaja v telesu. Sem spadajo tudi informacije iz mišičnih vreten, ki zaznavajo dolžino in napetost mišice. To nam omogoča zavedanje gibanja in možnost učenja: ko zaznamo, da je gib neučinkovit, ga lahko začnemo spreminjati.

Toda učenje je mogoče le v zavestnem delu živčnega sistema. Če je povezava med zavestjo in mišicami slaba, postane učenje plitko, spremembe pa kratkotrajne.

Homeostaza in alostaza – proces in stanje

Homeostaza je stanje stabilnosti notranjih razmer.
Alostaza je proces, s katerim to stabilnost dosegamo preko prilagoditev.

Ko se sposobnost realnega čutenja mišičnega tonusa zmanjša, se zmanjša tudi sposobnost alostaze. Zato postane sposobnost “poslušanja telesa” prava veščina: pravočasno zaznati lakoto, utrujenost, bolečino, čustveno stanje, potrebe, notranje pritiske, dih … in se na to odzvati preden telo preide v kroniko.

Nihče drug ne more čutiti tega, kar se dogaja v našem telesu. Zato je interocepcija naša osebna notranja navigacija.

Senzorno-motorična amnezija

Ko so mišice kronično zakrčene, se spremenita tako propriocepcija kot interocepcija. To vpliva na učenje, na vedenje in na sposobnost urejanja odnosov.

Težave se pogosto začnejo takrat, ko postopoma izgubimo sposobnost čutiti sebe in svoje gibe. To nam omogoči, da ignoriramo resnično stanje v sebi ali okolju – pogosto skozi dvig mišičnega tonusa in ustvarjanje “oklepa”. Oklep nas lahko ščiti pred resnico iz okolice ali pa okolico ščiti pred resničnim čustvenim stanjem v nas.

Posledice so:

• trdo, okorno gibanje,

• slabša koordinacija med mišicami, ki se morajo v gibu izmenično krajšati in daljšati,

• slabši motorični ukazi iz živčnega sistema,

• vedno večja nujnost oklepa,

• vedno manj avtentičnega izražanja.

Ko se zavestni del senzorno-motorične povratne zanke zmanjšuje, se določenih mišic in delov telesa vse manj zavedamo. Takrat nastane senzorno-motorična amnezija: mišic ne znamo več zares sprostiti, tudi ko bi bilo to najbolj smiselno (počitek, spanje). Gibanje postane “okamenelo”, telo izgubi primarno kontrolo, in s tem se zmanjša tudi naša učinkovitost v odnosih.

Kako pomaga somatska praksa

Somatska praksa je zasnovana tako, da z majhnimi, varnimi koraki začnemo ponovno vzpostavljati stik z zaznavo in gibanjem. S tem se spremeni odnos znotraj senzorno-motorične zanke: začnejo se spreminjati razmišljanje, odzivanje in izražanje.

Somatska praksa ustvarja dovolj varno okolje, da si zavest upa bolj jasno začutiti resnično stanje v telesu. S tem se zmanjšuje potreba po amneziji, telesni odtujenosti in iluziji, ki pogosto služijo prikrivanju preteklosti ali preživetvenih strategij.

Pri tem je pomembno razumeti tudi naslednje: ko se oklep začne mehčati, se najprej pojavijo neprijetni občutki. To je normalen del procesa, saj se vračajo občutljivost, resnica, spomini in potlačena čustva. Šele ko to priznamo, sprejmemo in urejamo, lahko ohranimo večjo povezanost telesne intuicije z razumom – in si povrnemo tudi kapaciteto za telesni užitek, ki zahteva sproščeno in dobro integrirano telo.

Karim Al Saleh