Resnična sprememba ni zgolj vprašanje motivacije, discipline ali močne volje. Veliko bolj je odvisna od tega, ali živčnemu sistemu omogočimo dovolj časa ter dovolj kakovostnih izkušenj, da lahko posodobi način svojega delovanja. Živčni sistem se namreč ne spreminja zato, ker smo nekaj razumeli z intelektom ali prebrali še eno knjigo. Spreminja se skozi vztrajno ponavljanje kakovostnih izkušenj, pri katerih možgani neprestano primerjajo svojo predstavo o gibanju z dejanskim senzoričnim odzivom telesa. Če je gibanje dovolj počasno, natančno in zavestno, dobijo možgani kakovostnejše informacije, na podlagi katerih lahko zmanjšujejo nepotrebno mišično napetost, izboljšujejo organizacijo gibanja ter postopoma posodabljajo motorične, čustvene in vedenjske vzorce.
To je tudi razlog, zakaj zgolj zbiranje informacij redko prinese globoko spremembo. Informacije same po sebi povečujejo znanje, ne spreminjajo pa organizacije živčnega sistema. Ta se spreminja šele takrat, ko novo izkušnjo dovolj dolgo ponavljamo, da postane močnejša od stare navade. Takrat se ne učimo več le novega gibanja, temveč živčnemu sistemu omogočimo, da začne svet, telo in sebe organizirati na drugačen način. Če neprestano preskakujemo med različnimi metodami, praksami in pristopi, večino energije porabimo za prilagajanje vedno novim dražljajem. Organizem ves čas začenja znova, zato redko ostane pri eni izkušnji dovolj dolgo, da bi jo lahko vgradil v svojo podzavestno funkcijo in telesno strukturo. Posledica je občutek, da veliko delamo na sebi, vendar se v vsakdanjem življenju spremeni presenetljivo malo. Ne zato, ker metode ne bi bile učinkovite, ampak zato, ker proces nikoli ne doseže globine, ki je potrebna za trajno reorganizacijo živčnega sistema.
Ko pa človek ostane dovolj dolgo pri eni kakovostni praksi, se začne dogajati nekaj bistveno drugačnega. Živčni sistem postopoma ugotavlja, da globina ne pomeni več nevarnosti, temveč predvidljivost, varnost in stabilnost. S tem se zmanjšuje notranja potreba po nenehnem iskanju novih rešitev, novih informacij in novih metod. Pozornost postaja bolj zbrana, gibanje učinkovitejše, dihanje bolj sproščeno, odločitve jasnejše, odnosi pa pogosto bolj stabilni. Ne zato, ker bi človek postal druga oseba, ampak zato, ker njegov živčni sistem začne delovati z manj notranjega konflikta in več notranjega reda.
Zato po mojih izkušnjah največja ovira za razvoj ni pomanjkanje informacij, temveč pomanjkanje dovolj dolge in dovolj kakovostne izkušnje. Resnična transformacija se skoraj nikoli ne zgodi zato, ker odkrijemo nekaj novega. Veliko pogosteje se zgodi takrat, ko eni kakovostni praksi namenimo toliko časa, pozornosti in ponovitev, da postane del nas. Šele takrat znanje preraste v sposobnost, sposobnost pa postopoma postane nova organizacija živčnega sistema in s tem tudi nov način življenja.
