Večina nas je bila naučena opazovati svoje telo od zunaj. Živimo skozi ogledala, fotografije, mnenja drugih ljudi, ocene trenerjev, terapevtov in različne predstave o tem, kako bi se morali gibati, držati ali izgledati.
Takšen način opazovanja je perspektiva 3. osebe.
Sprašujemo se:
- Kako izgledam?
- Ali pravilno izvajam gib?
- Kakšna je moja drža?
- Kaj si bodo mislili drugi?
- Ali delam dovolj dobro?
Pri tem telo postane objekt opazovanja.
Somatika pa temelji na še eni zelo pomembni prespektivi. Vabi nas v perspektivo 1. osebe.
To pomeni, da telo raziskujemo od znotraj navzven, skozi neposredno izkušnjo.
Namesto vprašanja »Kako izgledam? « začnemo raziskovati:
- Kaj čutim?
- Kako doživljam svoje telo od znotraj?
- Kje zaznavam napetost?
- Kje zaznavam lahkotnost?
- Kako se spreminja moje dihanje?
- Kako občutim stik s podlago?
- Kako zaznavam težo, prostor in gibanje?
V tem trenutku telo ni več objekt. Postane subjekt izkušnje.
Dober primer je vožnja avtomobila. Če bi avto ves čas opazovali samo od zunaj, bi zelo težko razumeli, kako deluje. Ne bi vedeli, kako se odziva na cesto, kakšen oprijem imajo pnevmatike ali kako deluje motor. Ko sedimo za volanom, pa informacije dobivamo neposredno iz sistema. Čutimo vibracije motorja. Zaznavamo pospešek. Občutimo oprijem ceste. Neposredno doživljamo, kaj se dogaja.
To je perspektiva 1. osebe.
Enako velja za telo.
V somatiki nas ne zanima zgolj, kako gibanje izgleda navzven. Veliko bolj nas zanima, kako se čutimo, zaznavamo in doživljamo od znotraj. Raziskujemo svoj živčni sistem.
Zato pogosto rečem med učenjem somatskega gibanja:
Ni najpomembneje, kako gib izgleda. Pomembno je, kako ga občutiš. Resnična sprememba se namreč ne začne takrat, ko telo izgleda drugače. Začne se takrat, ko ga začnemo zaznavati drugače. Ko postanemo bolj pozorni na svojo notranjo izkušnjo, razvijamo interocepcijo, propriocepcijo in kinestetično zavedanje- sposobnosti, ki nam omogočajo, da dobimo več informacij iz telesa, kar pomeni boljši stik s sabo in večjo zavestno kontrolo nad svojim gibanjem, odzivanjem in delovanjem.
Takrat začnemo sami prepoznavati:
- kdaj smo napeti,
- kdaj zadržujemo dih,
- kdaj se gibamo skozi kompenzacije,
- kdaj ustvarjamo nepotreben napor,
- kdaj smo sproščeni, učinkoviti in povezani s sabo.
In prav v tem je eden najglobljih namenov somatike. Ne da zgolj postanemo boljši opazovalci svojega telesa od zunaj. (To je en del somatske prakse) Temveč da postanemo boljši poslušalci svojega telesa od znotraj. Kajti bolj kot čutimo sebe, več možnosti imamo, da zavestno vplivamo na svoje gibanje, svoje odzive, svoje počutje in na kakovost svojega življenja.
Somatika nas uči, da se najpomembnejše spremembe ne začnejo v ogledalu, temveč v zavedanju, čutenju in izkušnji.
