Pred pisanjem naj poudarim eno stvar: človek ne izgori zato, ker veliko dela. Pogosto izgori zato, ker je njegov živčni sistem ves čas usmerjen navzven.
To opazim pri mnogih ljudeh, ki pridejo k meni.
To so odgovorni, sposobni in srčni ljudje.
Vedno razmišljajo, kako bodo pomagali drugim.
Kako bodo rešili težavo. Kako bodo poskrbeli, da bodo vsi okoli njih v redu.
Sčasoma pa se zgodi nekaj zelo zanimivega.
Pozornost se skoraj v celoti preseli iz lastnega telesa v okolico.
Vedno manj zaznavajo svoje dihanje. Vedno manj opazijo napetost v mišicah. Vedno manj slišijo signale utrujenosti, dokler telo ne začne kričati.
Takrat pomoč drugim ni več izraz notranje polnosti, ampak postane način preživetja.
Kot da telo nezavedno sporoča:
“Vreden sem predvsem takrat, ko sem koristen.”
Na začetku nas tak način delovanja lahko pripelje zelo daleč. Ljudje nam zaupajo. Uspevamo. Dosegamo rezultate.
Toda isti vzorec lahko čez čas postane razlog za kronično napetost, izčrpanost in izgubo stika s sabo.
Živčni sistem ostaja v stalni pripravljenosti. Spanec ni več tako kakovosten. Ustvarjalnosti je manj. V telesu je vedno več napora in vedno manj lahkotnosti.
Pogosto se zgodi še nekaj.
Začnemo se jeziti prav na ljudi, za katere nam je najbolj mar. Ne zato, ker bi bili oni problem. Ampak zato, ker telo že dolgo nosi več, kot zmore.
Ko se to zgodi, težava ni v pomanjkanju volje ali motivacije. Težava je, da smo izgubili stik s sabo.
Somatska praksa me vedno znova uči, da resnična sprememba ne nastane takrat, ko se naučimo še bolje skrbeti za druge.
Nastane takrat, ko ponovno razvijemo sposobnost zaznavanja lastnega telesa, dihanja in notranjih odzivov.
Ko začnemo pravočasno prepoznati prve znake napetosti, nam ni več treba čakati na izgorelost, da bi si dovolili počitek.
Morda si danes lahko zastaviš preprosto vprašanje:
Kaj moje telo v tem trenutku najbolj potrebuje od mene?
Včasih je ravno odgovor na to vprašanje najboljši način, kako dolgoročno ostati na voljo tudi ljudem, ki jih imamo radi.
