Ob rojstvu skoraj vsi otroci dihajo naravno in učinkovito. Dihanje je mehko, globoko in vključuje celotno telo. Žal pa to naravno sposobnost v sodobnem svetu obdrži le redkokdo. Mišična koordinacija, ki je potrebna za zdravo dihanje, se pogosto začne izgubljati že zelo zgodaj v otroštvu.
Izguba naravnega dihanja postopoma vodi v kronično dihalno neučinkovitost. Ta ne vpliva le na telo, temveč tudi na način, kako se otrok odziva na stres, pritiske in odnose v okolju. Ko dihanje ni več učinkovito, se otrok na stres odziva pretirano, saj se po obremenitvah ne zmore sprostiti. Sčasoma to vodi v utrujenost, šibkost in povečano telesno ter čustveno občutljivost.
Otrok ali odrasel, ki diha neučinkovito, pogosto pritiske iz okolja zaznava kot močnejše, kot v resnici so. Zaradi slabše telesne podpore in kronične mišične zakrčenosti se razvijajo tako telesne kot psihične težave. Pogosto se pojavi tudi preobčutljivost na ogljikov dioksid v krvi, kar dodatno otežuje sproščanje.
Otroci so še posebej občutljivi na stres v okolju. Njihov dihalni in živčni sistem še nista dozorela, zato dolgotrajni pritiski hitro ustvarijo nered v telesni regulaciji. Spremembe v dihanju so lahko tako izrazite, da začnejo vplivati na otrokovo osebnost in smer njegovega razvoja. Otrok se nezavedno prilagaja zahtevam okolja, tudi če so te zanj preobremenjujoče.
Velik del teh pritiskov izvira iz sodobne, egocentrične in tekmovalno naravnane družbe. Naraven razvoj otroka zahteva čas, mir in občutek varnosti, danes pa pogosto živimo v pomanjkanju časa, polni skrbi, strahov in notranjega nemira. Otroke prehitro silimo v prilagajanje, v “odraslost”, še preden imajo možnost razviti zdravo regulacijo telesa in čustev.
Otrokovo čustveno izražanje tako pogosto postane breme za starše, ki so sami preobremenjeni in ujeti v visoko hitrost življenja. Primanjkuje časa za umirjeno hranjenje, globok stik, čustveno zrelo komunikacijo in dovolj sproščenosti, da bi starši lahko zaznali otrokove resnične potrebe ter se nanje ustrezno odzvali.
Biološko gledano je otrok tisti, ki določa, kaj, kdaj in koliko potrebuje. Najprej v materinem telesu, po rojstvu pa ob njej. Razlika je v tem, da v nosečnosti med materjo in otrokom ni ovir v komunikaciji. Po rojstvu pa kronična telesna napetost, telesna odtujenost in zmanjšana zaznava pri starših pogosto popačijo sposobnost zaznavanja otrokovih potreb skozi neverbalno komunikacijo.
Pomembno je razumeti, da dojenje sproščenega otroka pri sproščeni materi krepi sesalni refleks in omogoča bolj celostno, pravilno dihanje. Nasprotno pa kronična zakrčenost teles staršev ustvarja okolje, v katerem mora otrok vedno močneje vplivati na okolico, da bi bil slišan. Sčasoma je tak otrok pogosto označen kot “problematičen”.
Zaradi nižje čustvene zrelosti in slabše povezanosti telesa in zavesti pri starših otrok prepogosto ne dobi tistega, kar resnično potrebuje. Včasih se zgodi tudi, da otrok pride na svet iz potrebe staršev, ne iz njihove zavestne želje. V takšnem odnosu prevlada dinamika »rabim te« namesto »ljubim te«. Otrok že zelo zgodaj zazna pritisk, kar dvigne njegov notranji telesni pritisk in zavira sproščen, naraven razvoj.
Otrok se najprej poskuša izraziti z jezo – aktivira hrbtne mišice in skuša vplivati na okolje. Če to ne zaleže, stisne trebušne mišice in s strahom ter dvomom poveča pritisk. Ko tudi to ne prinese spremembe, pride do stiskanja prsnega koša, žalosti, razočaranja in občutkov nemoči. Ker otrok nima možnosti zapustiti okolja, v katerem živi, se ta neravnovesja sčasoma lahko izrazijo kot kronične težave ali celo avtoimunska stanja.
Za zdravo izražanje močnih čustev otrok potrebuje pravilno dihanje. Kadar okolje teh čustev ne dopušča, otrok popači dihanje, da se prilagodi. Postane pretirano miren, nezahteven in odmaknjen ali pa nasprotno hiperaktiven, impulziven in besen. Obe skrajnosti sta znak, da telo ne zmore več uravnavati notranjih pritiskov na zdrav način.
Starši od otrok pogosto zahtevamo prilagajanje s silo ali prisilo. Večji kot je pritisk, bolj je otrok napet, težje diha in težje izraža svoja čustva. Z zaviranjem dihanja se otrok postopoma izolira od okolja.
Opozorilni znaki nepravilnega dihanja pri sicer zdravih otrocih so pogoste dihalne okužbe, spremembe v glasu, izginotje jasnega, zvenečega otroškega glasu ter govorne težave. Glas in dihanje sta neločljivo povezana – sprememba enega vedno vpliva na drugo.
Včasih je prvi korak k izboljšanju preprosto zmanjšanje pritiska na otroka. Pogosto pa je proces bolj kompleksen, a še vedno mogoč. Namen somatske prakse je prav v tem: pomagati staršem in otrokom ponovno vzpostaviti stik s telesom, dihanjem in čustvi.
Danes veliko otrok zaradi pritiska razvije nevaren vzorec zadrževanja dihanja. Ob stresu dvignejo ramena, napnejo prsni koš in zadržijo zrak. Vdih je močnejši od izdiha. Sprostitve se bojijo, saj pomeni izgubo nadzora nad izražanjem, ki je pogosto ključno za ohranjanje ravnovesja v družini.
Če tega ne opazimo in ne naslovimo, nepravilno dihanje postane kronično in se z otrokom prenese v odraslo življenje. Ključno pri urejanju otrokovih dihalnih težav je urejanje odnosov v družini, predvsem med staršema. Ko se zmanjša pritisk v okolju, se otrok lahko začne spontano sproščati.
Z dvigovanjem čustvene zrelosti in telesne učinkovitosti staršev, kar je temelj somatske prakse, se ustvari varnejše okolje. Otrok lahko izraža sebe brez strahu pred škodljivimi odzivi, starša pa postaneta stabilna opora njegovemu razvoju.
Najboljša pomoč otrokom z dihalnimi težavami je zmanjšanje pritiskov, ki jih silijo v kronično napetost. Nenehen pogon za dosežke, prehitra rast in stalna večopravilnost lahko resno škodujejo otrokovemu dihalnemu in živčnemu sistemu.
Zgodnji znaki prihajajočih težav so:
-
spremembe v kakovosti glasu in oslabljen imunski sistem,
-
zadrževanje zraka in dvigovanje ramen,
-
dihanje skozi usta, spanje z odprtimi usti, podolgovat obraz,
-
nepravilna rast zob in težave s sluhom,
-
paradoksalno dihanje (trebuh se pri vdihu umika, pri izdihu izboči).
Otroci rastejo – in z njimi rastejo tudi njihove težave. Dihalne motnje iz otroštva se pogosto prenesejo v odraslo življenje in se izrazijo kot kronične bolezni ter telesna in čustvena neravnovesja.
Somatska praksa omogoča dvig telesne in čustvene zrelosti staršev, kar ustvari pogoje za trajno izboljšanje otrokovega dihanja, zdravja in splošnega počutja.
