Zakaj se ne moremo sprostiti, tudi ko bi to bilo najbolj logično – in včasih nujno?
Zakaj se pogosto ne moremo sprostiti niti takrat, ko ne počnemo nič zahtevnega, ko počivamo ali celo spimo?
Ljudje, ki živimo v sodobni družbi in razmeroma urejenih okoljih, imamo sposobnost ustvarjati zelo visoko raven potencialne energije. Prav zaradi tega lahko tako dolgo nosimo mišični oziroma značajski oklep, da sčasoma postanemo oklep in pozabimo, kdo je tisti, ki si ga je nekoč nadel. Natančneje – ne pozabimo, temveč se pogosto nočemo spominjati težkih dogodkov in trenutkov, zaradi katerih smo ta oklep sploh razvili.
Nekoč nam je oklep služil kot zaščita pred fizičnimi ali čustvenimi udarci. Danes pa, ker je postal kroničen, otežuje naše življenje. Ne dopušča nam, da bi se dovolj sprostili, globoko dihali, bili umirjeni in zdravi.
Mišični tonus in telesna membrana
Skeletne mišice so tiste mišice, na katere ima zavest največji vpliv. Prav te mišice odločilno določajo, kako se odzivamo na dražljaje iz okolja. Z drugimi besedami: napetost skeletnih mišic določa, kako »debela« ali »tanka« je naša koža – torej kako prepustna je telesna membrana.
Ko smo izpostavljeni stresu, na primer:
-
močnemu treningu,
-
odgovorni službi ali pomembnemu sestanku,
-
verbalnemu, čustvenemu ali fizičnemu udarcu,
se aktivira simpatični način delovanja avtonomnega živčnega sistema. Dihanje se pospeši, mišični tonus naraste in telesna membrana postane bolj neprepustna. To nas kratkoročno ščiti pred vplivi okolja.
Telesno membrano lahko razumemo kot mejo med notranjim svetom in zunanjo okolico. Sestavljajo jo koža, podkožno tkivo, fascije in prečno progaste skeletne mišice. Njena osnovna naloga je zaščita, hkrati pa mora biti dovolj prilagodljiva, da omogoča pretok energije in informacij med okoljem in organizmom.
Ko oklep postane kroničen
Kronično povišan mišični tonus zmanjša sposobnost zavestnega, čustveno zrelega delovanja. Takrat ego ustvari masko, s katero popači ali skrije resnično notranje stanje telesa. Vzdrževanje te maske zahteva ogromno energije.
Takšna oseba je navzven pogosto dobro prilagojena sodobnemu življenju in je lahko celo zelo uspešna. Zmore veliko, dolgo časa brez očitne utrujenosti ali nelagodja. Vendar se sčasoma maska pod prevelikimi pritiski sesuje. Kronično povišan mišični tonus nas naredi neučinkovite, izčrpane in notranje prazne.
Posledice so lahko:
-
kronično nelagodje in bolečine,
-
utrujenost in izgorelost,
-
depresija,
-
avtoimunske bolezni,
-
motnje spanja, spalna apneja,
-
v poznejših fazah tudi demenca.
Da bi oklep postal bolj dinamičen, se moramo naučiti znižati povprečni mišični tonus.
Sprostitev kot pot do zdravja
Ko se mišice začnejo sproščati, se spremeni tudi oblika trupa. To omogoči počasnejše, globlje in polnejše dihanje. Sproščene mišice in učinkovito dihanje omogočajo, da je um bolj miren, telo pa bolj zdravo. Živčni sistem takrat deluje pretežno v parasimpatičnem načinu.
V tem stanju telesna membrana postane bolj tanka, čuteča in prepustna, kar omogoča boljšo izmenjavo energije z okoljem.
Zakaj se sprostitve včasih bojimo?
Pogosto dobim vprašanje:
»Kaj storiti, ko se zavedamo, da smo napeti in da nam to škoduje, vendar se ob poskusu sprostitve pojavijo neprijetni ali celo močni odzivi?«
Najpogostejši razlog za to je prisotnost potlačenih čustev, ki jih kronično zadržujemo z mišicami trupa, trebušne prepone in vratu. Sproščene mišice ne morejo več zadrževati teh čustev, zato se ob sproščanju pojavijo strah, nelagodje ali panika.
Če smo v preteklosti morali zatreti svojo spontanost in avtentičnost, se je energija teh čustev shranila v telesu. Danes prav ta energija povzroča odpor do sprostitve.
Pot naprej: čustvena zrelost in telo
Da bi se lahko dolgoročno sprostili in živeli v ravnovesju, je potrebno povečati čustveno zrelost. To pomeni, da postanemo sposobni zdržati pritisk potlačenih čustev, jih sprejeti in jih uporabiti za potrebne spremembe v življenju.
Tega ni mogoče doseči brez vključevanja telesa. Zavestno učenje gibanja, dihanja in vedenja najprej spremeni strukturo zavestnih nevronskih povezav, z vztrajnostjo pa tudi globlje podzavestne vzorce. Tem spremembam nato sledi tudi telo.
V sebi vsi nosimo določeno količino potencialne energije. Od naše stopnje zavedanja je odvisno, ali jo bomo uporabili destruktivno ali konstruktivno. Ta energija nas lahko oslabi in zakrči ali pa nas opolnomoči, odpre in okrepi.
Odgovornost in sprememba
Kratkoročno je lažje prepustiti se avtomatskim odzivom podzavesti. Dolgoročno pa je veliko bolj smiselno razviti veščine zavestnega nadzora nad mislimi, odločitvami in dejanji.
Sprememba je vedno odločitev. Šele ko spremenimo svoja dejanja, se začnejo spreminjati rezultati – in z njimi tudi življenje.
Z redno somatsko prakso in raziskovanjem organskega gibanja se povečuje zavedanje, krepi delovanje korteksa ter izboljšuje zaznava sebe in okolja. Tako dobimo možnost bolj učinkovite, zavestne in zdrave uporabe lastne energije.
Karim Al Saleh
