Življenje lahko postaja vse lažje, če z dvigovanjem telesne, podzavestne in zavestne – čustvene ter fizične – zrelosti postopno obvladujemo njegovo kompleksnost. Lahko pa postaja vse bolj težko in zapleteno, če se s telesom in čustvi ne ukvarjamo.
Čustva so tesno povezana s telesom in desno možgansko poloblo, ki je v sodobnem svetu pogosto vse bolj odtujena in zamrznjena. Večino časa delujemo racionalno in razumsko, z mislimi pa smo razpršeni med preteklostjo, prihodnostjo in različnimi iluzijami. Tako se lahko ujamemo v začaran krog miselnih vzorcev, v katerem misli begajo, se ponavljajo, potlačujejo ali pa se izgubljajo v večopravilnosti in ciničnosti.
Otroška čustvena zrelost temelji na iskanju užitka in izogibanju bolečini ter principu realnosti. Za otroke je značilno, da pogosto naredijo več problemov, kot jih znajo urediti. Če kot odrasli delujemo na tej ravni čustvene zrelosti, življenje doživljamo kot zapleteno in obremenjujoče, s tem pa močno povečamo verjetnost za razvoj kroničnih težav.
Odrasla čustvena zrelost pomeni sposobnost prenesti kratkoročno bolečino in sprejeti princip realnosti, užitek pa postaviti na sekundarno mesto. Zanjo je značilno, da uredimo več problemov, kot jih ustvarimo. Na ta način življenje postopoma postaja lažje in dolgoročno manj stresno. Naučimo se prenesti akutno bolečino, se nanjo ustrezno prilagoditi in s tem povečujemo svojo celostno čustveno zrelost ter učinkovitost. Posledično se izboljšujeta struktura in funkcija telesa ter uma, življenje pa iz zapletenega prehaja v stanje obvladljive kompleksnosti.
Biti povezan s čustvi pomeni imeti dobro integrirano povezavo med telesom in desno možgansko poloblo ter dobro sodelovanje med desno in levo možgansko poloblo. Takšna integracija ni mogoča, če je prisotna senzorično-motorična amnezija, telesna odtujenost in iluzija. V teh stanjih si preprečujemo stik s telesom in s tem tudi realno zaznavanje sebe ter okolja.
Za odpravljanje teh stanj je ključno urediti odnos uma do telesa. Ta odnos mora temeljiti na zdravem partnerskem odnosu, v katerem prevladujejo konstruktivna, sintropična čustva, kot so ljubezen, veselje, radost in tudi zdrava jeza. Zdrav odnos do telesa je temelj vseh drugih odnosov, v katere vstopamo.
Stik s telesom pomeni tudi stik s preteklostjo, s predniki, potlačenimi čustvi, spomini, telesnimi občutki in občutljivostjo na dražljaje iz notranjega in zunanjega okolja. Pomeni stik s sedanjostjo in realnostjo. Prav zaradi te odgovornosti in kompleksnosti se ljudje pogosto raje od tega dela sebe odmaknemo. Kratkoročno si s tem olajšamo življenje in ga ohranimo v navidezni enostavnosti in iluzijah, dolgoročno pa življenje postaja vse težje in bolj zapleteno.
Za višjo urejenost in večjo kompleksnost je nujno, da se znamo soočiti z bolečino, neprijetnimi občutki in čustvi. Pomembno je urejati in negovati medsebojne odnose ter jih redno vzdrževati. Biti v stiku s telesom in biti vertikalno ter horizontalno integriran je kratkoročno zahtevneje, saj prinaša več odgovornosti, dolgoročno pa bistveno lažje in bolj urejeno življenje. Na ta način uredimo več težav, kot jih ustvarimo, ter postopoma iz entropije ustvarjamo vedno več sintropije. S tem se dolgoročno povečujejo mir, radost, ljubezen in notranje zadovoljstvo.
Redno in poglobljeno ukvarjanje s telesom krepi delovanje desne možganske poloble ter povečuje povezanost s telesom. Poveča se zavestni nadzor nad mislimi, odločitvami, dejanji in rezultati. Naučimo se spreminjati svoje odzive, navade in vzorce ter izboljšamo svojo energetsko učinkovitost. Telo postane naš zaveznik, ne več nasprotnik.
Lažje prepoznamo nevarnosti, toksičnost in nezdrave vplive. Naučimo se razlikovati med uporabo, izrabo in zlorabo – tako telesa kot drugih področij življenja. Izboljšata se orientacija in organizacija v prostoru, poveča se pretok informacij preko interocepcije in propriocepcije. Telesna intuicija dobi večji vpliv na zavest, kar omogoča širše, dolgoročno in zrelejše razmišljanje.
Naučimo se samoregulacije živčnega sistema in procesov samozdravljenja. Voljo usklajujemo z mišljenjem, um s telesom, integracija pa poteka iz centra proti periferiji – čustveno in fizično.
Poglobljeno delo na sebi pomeni celostno spreminjanje in integracijo telesa, podzavesti in zavesti. Izkušnje preteklosti uporabimo kot vir modrosti za razmislek, da prepoznamo, katera vedenja so bila konstruktivna in katera škodljiva. V sedanjosti se naučimo uravnavati svoje odzive, da v prihodnosti dosegamo boljše rezultate kot v preteklosti.
Somatska praksa je aktiven in ustvarjalen proces učenja novih vzorcev gibanja, dihanja in vedenja. Skozi zavestno delo in redno prakso lažje opazimo ter postopoma spremenimo vzorce, ki povzročajo nelagodje in bolečino. V današnjem hitrem tempu življenja pogosto primanjkuje časa, zato odgovornost za telo radi preložimo na druge. Vendar dolgoročnih sprememb ne more narediti nihče namesto nas. Nihče ne more spremeniti načina, kako uporabljamo lastno telo.
S somatsko prakso raziskujemo vzroke neprijetnih občutkov in bolečin ter s prevzemanjem odgovornosti za lastno počutje na telesni ravni učimo nove gibe, popravljamo neučinkovite vzorce in dolgoročno izboljšujemo svoje stanje.
V procesu ne delam na vas, temveč z vami. Vodim vas skozi vašo lastno spremembo. Učenje poteka individualno in vključuje pogovor, aktivno obravnavo na mizi ter učenje somatskih vaj. Individualna obravnava traja 90 minut.
Če se odločite za urejanje in zmanjševanje kroničnih bolečin po tej poti, je najučinkovitejša kombinacija sodelovanje v spletnih programih (prek Zooma) in individualne obravnave v studiu v Ljubljani.
Karim Al Saleh
somatski praktik
https://karim-movement.com/
