Depresija običajno nastane kot zasilni izklop ali močna omejitev gibanja telesa z namenom, da se prepreči nadaljevanje neučinkovitega vedenja in odnosov, v katerih je oseba, a se jih zaradi popačenega dojemanja realnosti ne zaveda.
Slaba povezanost med zavestnim delom uma in nogami nam preprečuje, da realno čutimo, kako se počutimo, pod kakšnim pritiskom smo, kar nam onemogoči sprejemanje primernih odločitev in izvajanje primernih dejanj, ko bi z vedenjem morali vplivati in spreminjati odnose in pritiske v okolju, ko nas okolje moti, ovira, omejuje ali ogroža. Zaradi senzorne amnezije in telesne odtujenosti si onemogočimo primeren odziv boja ali bega, ko je to potrebno ali želeno. Pogosto se zato zataknemo v zamrznitev ter z zamrznitvijo ustvarimo senzorno iluzijo, da pač tako mora biti, in pogosto sprejmemo neželena stanja, katera pogosto pripišemo usodi ali naključju.
Ker se problema ne zavedamo ali se ga nočemo zavedati, razvijemo kronično mišično zakrčenost, ki nas dolgoročno vodi v zamrznitev gibanja na različnih področjih v različnih razmerjih:
- zmanjša se telesno gibanje v obliki poškodbe, bolezni, izgorelosti, kronične utrujenosti in nespečnosti
- v obliki zmanjšanega izražanja čustev in zaznavanja občutkov v obliki apatičnosti, anhedonije, otopelosti, zadržanosti, žalosti, obupa ali otožnosti
- v obliki zmanjšanja finančnih zmožnosti v obliki izgube službe, slabega poslovanja podjetja, bankrota ali stečaja
V vseh primerih pride do prilagoditvenih odzivov v funkciji telesa in zmanjšanje življenjske energije zaradi dolgotrajne nemoči spremeniti odnose, ki osebo izčrpavajo in postavljajo v stisko, ki pa je zaradi telesne odtujenosti ne opazi pravočasno ali pa je na tak način življenja navajena od malega in ji je to običajno, čeprav ni naravno niti normalno biti v takih odnosih in pritiskih.
Osnovni mehanizem depresije je tesno vezan na zmanjšanje učinkovitosti dihanja, saj s popačenjem dihanja lahko zelo dobro zmanjšamo raven in čistost življenjske energije. Znižanje življenjske energije je nujno, da lahko ustvarimo stanje depresije, s katerimi se zaščitimo ali preprečimo določene akcije in reakcije, ki so nad ravnjo trenutne čustvene zrelosti. To pa je še najbolj pogosto pri tistih, ki so bili v otroštvu priča ali žrtev nezrelega izražanja čustev, kar je povzročilo močne, globoke in trajne posledice na nas. V podzavest se nam takrat preko zrcaljenja okolja zapišejo vzorci vedenja in varovala, ki morajo preprečiti, da tudi sami v podobni starosti ne ponovimo enakega nezrelega odnosa, ki je tudi zapisan v podzavesti kot posledica prenosa podatkov s staršev na nas. Na ta način lahko gledamo na zdrs v depresijo kot zaščito pred tem, da ne bi ponovili usode svojih prednikov na podoben, sedanjosti prilagojen način.
Na ta način si s stanji kot so senzorna amnezija (SA) in telesna odtujenost preprečujemo, da bi ponavljali napake svojih prednikov, vendar takšni stanji zahtevata visoko mišično zakrčenost, popačitev dihanja, ukrivljeno držo, kar nam odvzema energijo in povzroča mnogo kroničnih težav, s katerimi si preprečujemo biti kot predniki in spremeniti vzorce, odzive in navade ter dolgoročno postati drugačni oz. boljši od njih. Zato je pomembno skozi razlago, pojasnitve in vaje postopno dvigniti čustveno zrelost na primerno raven. Na takšno raven, ki nam omogoča zmanjšati in postopoma odpraviti odtujenost od telesa in okolja, saj nam je življenje v teh stanjih dolgoročno težje, čeprav nam kratkoročno omogočajo navidezno normalnost, v kateri se ne rabimo soočiti s potlačenimi čustvi, spomini in dogodki, ki nas močno zaznamujejo in imajo. hočeš nočeš. nenehen vpliv na nas v sedanjosti, kot tudi na to, kako bomo živeli v prihodnosti.
Z zmanjševanjem in odpravljanjem senzorne amnezije in telesne odtujenosti zmanjšamo tudi iluzijo dojemanja okolja, spremeni se naša precepcija in se tako začnemo bolj jasno zavedati svojih nog, svojih korenin, svoje preteklosti, vzorcev, navad in odzivov, ki smo jih prejeli od svojih prednikov. Tako imamo možnost zmanjšati tudi motorno amnezijo ter vplivati in spremeniti škodljive vzorce vedenja in tako postati izboljšana verzija sebe in svojih staršev. Poznavanje in razumevanje senzorno-motornega somatskega učnega procesa je zelo pomembno, če želimo v življenju doseči dovolj globoko celostno spremembo tako zavesti, podzavesti kot telesa, in ustvarjati potomce, ki bodo prejeli posodobljeno in nadgrajeno verzijo vzorcev, odzivov in navad svojih prednikov.
Skozi noge lahko čutimo, razumemo in sprejemamo vzorce, odzive in navade, ki smo jih pridobili od svojih staršev. Učinkovite vzorce lahko ohranjamo in jih uporabljamo, neučinkovite ali škodljive vzorce pa imamo možnost spremeniti. S senzorno amnezijo si preprečujemo in onemogočamo čutiti preteklost. Tako izgubljamo stik s koreninami in zaradi slabega zavedanja nimamo možnosti razumeti svoje preteklosti in s tem tudi težko razumemo sebe. Če se ne razumemo, se težko sprejemamo, in če se ne sprejemamo, se ne moremo celostno spremeniti.
Pogosto pa je prav potreba po tem, da ne postanemo kot svoji predniki, razlog za stanje depresije. Če ni energije, ne more biti spremembe, hkrati pa je sprememba tista, ki nas postavlja v strah in dvom, sploh če je čustvena zrelost na prenizki ravni. Zakon časa nas sili v spremembo in napredek, za kar so potrebni energija, čas in čustvena zrelost. Prvi korak do sprememb je, da se zavedamo trenutnega stanja, sledi razumevanje, kateremu sledi sprejemanje, sprejemanje in višje razumevanje vodita v drugačne odločitve in dejanja, s katerimi si omogočamo spreminjanje. Spremembe so nujne, če želimo živeti drugače kot v preteklosti. Protistrup za kronične/ponavljajoče vzorce, navade in odzive je kreativnost, kreativnosti pa ne more biti, če ni prej sproščenosti, sproščenosti pa ne more biti, če živimo v kroničnem pomanjkanju časa, energije ali pozornosti. Za spremembe je nujno potrebno imeti višek časa, energije in pozornosti,. Če te sestavine uporabimo za to, da najdemo načine kako biti bolj sproščeni, se bo povečala naša kreativnost. Če bomo bolj kreativni, bomo slej kot prej našli načine kako spreminjati svoje kronične vzorce, odzive in navade na področjih, kjer vidimo, da nam te škodujejo, v višjo urejenost in učinkovitost najprej sebe in potem svojega okolja, da bi lahko dolgoročno živeli brez kroničnih bolečin in dihali s polnimi pljuči.
Danes pa družbi najbolj primanjkuje prav časa, energije in čustvene zrelosti, zaradi česar ne more biti dolgoročnega napredka, ali pa je ta le delen, recimo na področju zavesti in duhovnosti, ki pa sabo ne vzame tudi telesa ter podzavesti. To sicer omogoča kratkoročen napredek, ki pa je vedno bolj utopičen zaradi vedno večje razlike med ravnjo čustvene zrelosti podzavesti in zavesti. Večja je razlika in ločenost med zavestnim in podzavestnim delom nas, bolj nas življenje opozarja s kroničnimi bolečinami in težavami v odnosih, pogosto pa je odpor do celostne spremembe močnejši od motiva, ki ga bolečina nudi. Včasih je odpor do celostne spremembe tako močan, da oseba raje umre, kot da bi se spremenila, ali pa okolica raje pusti, da oseba umre, kot da bi ji dopustila spremembo ali pa bi se okolica spremenila sama in tako pozitivno vplivala na razmerje med zunanjimi in notranjimi pritiski, ki negativno vplivajo na življenje osebe.
Pravilno in učinkovito dihanje je nemogoče doseči ter ga obdržati, če živimo v neuravnovešenem okolju, saj se ritem in način dihanja uskladita z ritmom, načinom gibanja in vedenja okolice, to pa zato, ker mišični oklep membrane ne more v neskončnost ohranjati razlike med notranjo in zunanjo ravnjo urejenosti. Oklep je namenjen začasni zaščiti pred pritiski ter zahteva dinamičnost spreminjanja pritiska v okolju, kar pa zahteva čustveno zrelost, ki je primerna kompleksnosti, ki jo okolje omogoča na področju hitrosti delovanja in ravni energije. Razlika v pritiskih, ki jo vedno jasneje čutimo, nas tako sili, da naredimo dejanja, ki omogočajo izenačitev pritiskov.
Ko se recimo pritisk v okolici dvigne, se v osebi aktivira simpatično stanje avtonomnega živčnega sistema, ki osebo najprej pripravi na boj ali beg in omogoči potencialno energijo (dvig notranjega pritiska) potrebno za ureditev zunanjega pritiska, če smo dovolj čustveno zreli, da energijo primerno usmerimo, potem najprej s sintropičnimi čustvi (veselje, ljubezen in jeza) urejamo pritiske v okolju. Če energija ni dovolj močna za ureditev zunanjega pritiska, nam telo omogoči še močnejšo energijo v obliki entropičnih agresivnih čustev besa in protesta, s katerima postavimo primerna pravila in meje odnosu, ki pritiska na nas, ali v obliki prezira, gnusa, gneav, maščevanja, s katerimi še močneje postavljamo meje in pravila ali po potrebi prekinemo odnos. Če do izražanja potrebnih čustev ne pride ali pa okolici izražanje ne pride do živega in nam ne uspe primerno vplivati na okolje, pride do tega, da se energija začne usmerjati v kronično aktiviran oklep ter postopoma ustvarimo notranji ščit (stanje bega), ki nam omogoča, da notranji pritisk zadržimo v sebi, da energija ne bi prišla v okolje, ali pa ustvarimo ščit, ki nam omogoča, da z zunanjim oklepom (stanje boja) preprečimo vdor zunanjega pritiska oz. energije v našo notranjost. Če ostanemo predolgo časa v kroničnem ščitu, vedno bolj drsimo v to, da sčasoma zmanjšamo produkcijo življenjske energije ter se postopoma spremenimo v stanje zombija. Takrat oseba diha plitko kot miš, popači prehranjevanje in tone v vse večjo depresijo in kronične težave.
V sodobnem svetu je podzavest some navajena na to, da je razmerje med pritiskoma kronično in ne dinamično, predvsem zato, ker se čustveno premalo razvita in neučinkovita oseba boji sprememb, saj se nanje ne zna primerno odzvati. Sodobni starši tako otroku že od rojstva naprej dajejo informacije, da so spremembe nezaželene, da je večinoma nadzirana dinamičnost neprimerna, ker je zahtevna za somo, saj zahteva čas, konstantno dvigovanje izkušenosti, modrosti in čustvene zrelosti. Torej je kratkoročno gledano bolje ustvariti senzorično amnezijo ter ohraniti omejeno kompleksnost življenja in ohraniti enako stanje, za katero se dobro izurimo ter postanemo dobri v ohranjanju takšnega stanja, čeprav je dejansko stanje neprimerno in nam dolgoročno škoduje, vendar, če se programiramo v takšnem delovanju, bomo v tem vedno boljši in bomo takšna vedenja vedno težje opustili. Naj opozorim, da je v sodobnem svetu ustvarjanje akutne oblike senzorno-motorne amnezije nujno potrebno, da lahko normalno živimo, vendar je pomembno imeti dovolj visoko zavedanje in čustveno zrelost, da se akutna faza ne spremeni v kronično obliko.
Karim Al Saleh
