Skozi vsa leta raziskovanja svojega telesa in gibanja sem opazil, da skoraj vsi nasveti strokovnjakov, kako izboljšati gibanje in urediti določene telesne hibe oz. neravnovesja, pokrivajo dve osnovni formuli za “uspeh”. Eden je, da sledimo trendu oz. najnovejšim trening režimom, in drugi je, da delamo na svoji tehnični izvedbi vaj za moč, stabilnost in raztezanje. Lahko bi si pomen teh nasvetov, ki po mojih izkušnjah dolgoročno ne morejo delovati, prevedli tudi tako: treniraj to, kar že znaš, in boš postal boljši oz. boš bil bolje.
Niti sprememba režima oz. pristopa niti tehnični napotki za korekcijo pri vajah za moč, stabilnost ali raztezanje ne vključujejo procesa učenja, ki mora dobiti mesto v enačbi, če se želimo gibati in živeti mehanično bolj učinkovito. Tudi če dobimo koristne tehnične napotke, jih je v realnosti veliko težje in bolj komplicirano aplicirati v samo izvedbo, kot bi si mi želeli ali mislili. Zato zelo pogosto končamo tako, da še naprej ponavljamo enake mehanične vzorce, čeprav imamo nekaj časa lahko iluzijo, da temu ni tako, in zato skozi čas ne napredujemo, kot bi si želeli, ali pa celo nazadujemo.
Seveda je lahko koristno, če spremenimo režim gibanja, če delamo na tehnikah, vzdržljivosti in moči, vendar večja vzdržljivost in moč volje sta še vedno ločeni področji od telesnega zavedanja in bio-mehanike. In ravno tukaj jaz vidim glavne omejitve in razloge za kronične težave; da dejansko ne naslovimo resničen vzrok za težavo. Zato je zelo pomembno razumeti pomembno vlogo učnega procesa gibanja in bio-mehanike, če se želimo gibati in živeti bolj učinkovito.
Glavna razlika med nekom, ki se giba učinkovito, in tistim, ki ne, je v gladkosti in pretočnosti sil, ki gredo skozi telo pri določenih gibalnih vzorcih. Pomanjkanje moči, gladkosti, vzdržljivost in pretočnosti je po mojih izkušnjah v prvi vrsti posledica notranjega konflikta interesov in namer med zavestnim in podzavestnim delom osebe. Zavedam se, da je to precej nasprotno mnenju mnogih konvencionalnih pristopov, vendar, ko poskusiš že skoraj vse, kar se da poskusiti, da bi odpravil težave s katerimi sem se soočal in nič več ne deluje, potem začneš razmišljati še bolj globoko in se spraševati, za katerim grmom dejansko zajec tiči.
Težava pri uresničevanju naših želja je v tem, da velik del naše namere leži pod nivojem zavesti, torej v naši podzavesti, zato se zavedamo le tistega, kar ostane nad površjem, v našem zavestnem umu. To pomeni, da ko imamo eno zavestno namero – recimo, se gibati bolj učinkovito – v podzavesti lahko leži veliko nasprotujočih sil, ki blokirajo, da bi se to dejansko uresničilo(še posebej na dolgi rok). Ravno ta konflikt, ki se skriva v podzavestnih blokadah, se preko telesa izraža skozi napačne drže, gibalne/dihalne omejitve, bolečine in poškodbe.
Zato je redna zavestna praksa gibanja, ki se osredotoča tako na interocepcijo kot tudi na propriocepcijo, zelo pomembna, ker nam omogoča, da raziščemo in povečamo polje zavedanja; kje vse nas preko telesa naša lastna podzavest sabotira. To so tista področja, kjer so mišice “zaspale” in ne funkcionirajo kot bi bilo potrebno, kar dodatno obremeni tiste mišice katere niso zaspale in še funkcionirajo.
Vendar bio-mehanična učinkovitost je odvisna od vseh delov telesa, kateri bi morali sodelovati povezano, uigrano in integrirano. Konflikte med namero zavesti in podzavesti lahko opazujemo prvo v zavestni praksi Gibanja, nato pa novo nastalo zavedanje prenesemo v svoje vsakdanje življenje. Lahko boste opazili, da z vztrajnostjo pri praksi dobimo priložnost uskladiti zavestno namero z podzavestno ter si tako ustvariti priložnosti, da se nam želje in potrebe vedno večkrat uresničijo.
(Idejo za pisanje tega članka sem dobil skozi branje knjig avtorja z imenom: Edward Yu in svojih lastnih izkušenj.)
