Svoboda človeka se povečuje, ko se zmanjšuje strah;
Strah pred posledicami svojih dejanj, strah pred prihodnostjo, strah pred smrtjo, strah pred zapustitvijo, strah, ali bom sprejet, pomemben in ljubljen. Finančni strah, strah pred napakami. Strah pred tem, da si ne upam biti to, kar sem, strah, da bom moral delati nekaj, česar nočem in si ne želim. Strah pred boleznijo. Strah pred neuspehom in porazom. Strah pred izgubo.
Strahov je v naših življenjih lahko zelo veliko, in če se z njimi redno ne ukvarjamo, jih ne moremo čutiti in se jih ne moremo zavedati. Če se jih ne zavedamo, jih ne moremo razumeti, če jih ne razumemo, jih ne moremo sprejeti, in če jih ne sprejmemo, se nič ne more spremeniti.
Meni osebno na tej poti najbolj pomaga redno, zavestno gibanje, čutno-gibalna praksa, ki omogoča čutenje in zavedanje, kdaj se krčim, kje me stiska, kdaj zadržujem dih, kdaj otrpnem … Ravno to zavedanje mi omogoča, da bolje razumem sebe in okolje, v katerem se nahajam. Bolj ko vztrajam s prakso, vse več je razumevanja, s kom, kdaj, kako in zakaj se odzivam tako, kot se. To mi daje notranjo moč, da sprejmem situacijo in v njej ostajam vse bolj miren, opazujem, prisluškujem, se ne krčim, temveč ostajam odprt tudi v težkih in napornih situacijah. Ne uspe vedno, a vedno večkrat. Iz tega stanja ekspanzije in miru raziskujem zdravo moč, s katero lahko spreminjam sebe, svoje odzive, odnose in okolje, v katerem živim.
S prakso razgrajujem blokade in zakrčitve ter gostoto energije, nabrane skozi preteklost, postopoma preoblikujem in omogočam spremembo oblike energije iz negativnega naboja v pozitivni naboj potenciala. Ravno ta izkustvena praksa, ki povečuje zavedanje, mi zmanjšuje upor in povečuje moč, da sem sposoben, da sem pogumen, da sem zmožen v toku narediti tisto, česar v preteklosti nisem zmogel; oziroma, če sem že zmogel, je bilo to zgolj z močjo volje in trme, kar mi ni omogočilo dolgoročnih, stabilnih rezultatov.
Kdaj smo zares ultimativno svobodni? Morda, ko umremo? To bomo morda nekoč izvedeli…
Dokler smo živi, smo dinamični, in to pomeni, da se tudi naša svoboda dinamično spreminja. En trenutek čutiš in misliš, da si popolnoma svoboden in da je vse v redu, v drugem trenutku te zadene življenjska preizkušnja in misliš ter čutiš, da si ujet v kletko, utesnjen in popolnoma nesvoboden.
Življenje je kakor gibanje, in oboje je dinamičen, spreminjajoč proces. Če želimo sebe dvigniti na višjo raven ravnovesja oziroma izboljšati raven in učinkovitost homeostaze, to ne gre drugače kot skozi neravnovesja, procese alostaze, napore in stiske. Prav to zavedanje in razumevanje je tisto, kar meni pomaga, da postajam in ostajam vse bolj miren, ko pridejo obdobja stisk, nemoči, strahu in nesvobode, saj je ravno takrat pomembno, kakšne korake naredimo oz. nenaredimo.
Če imamo prakso, ki nam pomaga, da v takšnih trenutkih ostanemo mirni v svojem jedru, se kreativne rešitve pojavijo, in takrat je čas, da se premaknemo naprej, v stran, nazaj, levo ali desno, ter se gibamo proti višji urejenosti in učinkovitosti bivanja. Ravno to mi daje tisti pravi občutek svobode, poguma in moči, da takrat, ko je težko in boli, nastaja potencial za premik v bolj zrelo, odraslo, avtonomno osebo, ki ve, kdo je, kaj hoče, kaj si želi, kaj potrebuje in to uresničuje vedno bolj iskreno, resnično, tekoče, odločno, stabilno in pravično. To je trenutno moja svoboda, s katero gibam naprej.
Velik objem vsem,
Karim
