Ko enkrat razumemo agresijo kot naravno življenjsko silo, kot energijo, ki nas podpira v gibanju naprej, vzpostavlja tonus, orientacijo in stik z okoljem, se odpre pomembno nadaljnje vprašanje: kaj se zgodi, ko se ta energija začne prebujati po dolgem obdobju potlačevanja?
Mnogi ljudje pričakujejo, da se prebujena agresija pokaže kot impulzivnost, kaotičnost ali izbruh. V resnici pa se pogosto zgodi nasprotno. Ko se agresivna energija začne vračati v zavest, se najprej pojavi strah. Strah pred lastno močjo, strah pred tem, da bi bili preveč intenzivni, da bi nekoga prizadeli ali porušili odnose. Pri marsikomu se prebudi tudi strah pred posledicami avtentičnih čustev, še posebej, če v otroštvu ni bil sprejet ali razumljen v trenutkih, ko je pokazal intenzivnost ali potrebo po zaščiti. Ta strah ne izhaja iz agresije same, temveč iz dejstva, da je bila ta energija dolgo potisnjena iz našega doživljanja in nam je zato postala tuja. Vse, kar je tuje, nas najprej prestraši.
Ko pa se agresija začne prebujati skozi telo, dih in somatsko zaznavanje, ne pride kot kaos. Pojavi se kot jasnost. Kot stabilnejša drža, boljši stik s tlemi, bolj poln in iskren glas, kot sposobnost reči »ne« brez občutka krivde ter »da« brez strahu. Agresivna energija nam vrača občutek, da lahko vplivamo na svoje okolje, ne da bi se morali z njim spopadati. Postanemo manj reaktivni in bolj regulirani.
V tem procesu se odpre ključno razumevanje: agresija ima pomembno urejajočo funkcijo. Pomaga nam vzpostaviti red tam, kjer je prisoten notranji ali zunanji kaos. Pomaga nam prepoznati in razgraditi tisto, kar nas moti. Podpira nas pri urejanju prostora, odnosov, telesnih navad in notranjih stanj. Agresija pomembno prispeva k ustvarjanju boljših pogojev za homeostazo, naravno ravnovesje med notranjim in zunanjim svetom. Brez nje bi težko postavljali meje, zaščitili svoje telo ali ustvarili spremembe, ki so nujne za ohranjanje zdravja in psihične stabilnosti.
Ko je agresija integrirana s čutno zaznavo, dihom in zavedanjem, postane organizirajoča sila. Takšna agresija ne ruši, temveč ureja. Ne napada, temveč usmerja. Ne ustvarja zmede, temveč razjasnjuje. V somatskem delu je zato cilj, da agresije ne nadzorujemo, temveč jo srečamo. Da jo poslušamo, prepoznamo in vključimo v svoje delovanje kot naraven, inteligenten del sebe.
Ko agresivna energija ponovno dobi pot, se poveča občutek živosti, pretočnosti in prisotnosti. Ničesar ni treba napadati, ker smo že v stiku s sabo. Ničesar ni treba bežati, ker smo zasidrani v svoji notranji moči. Agresija ni energija, ki jo moramo odstraniti, temveč energija, ki jo moramo integrirati. Je pomemben vir ustvarjalnosti, jasnosti, notranjega reda in življenjske orientacije. Ko se poveže z zavedanjem in sočutjem, postane eden najmočnejših izrazov človekove celovitosti.
Namen dela z agresijo ni ustvarjanje umetne mirnosti, temveč vzpostavljanje zrele prisotnosti. Resnični mir ne nastane, ko impulz zadušimo, temveč ko razumemo njegovo naravo in mu dovolimo, da se v telesu izrazi na organiziran, zdrav in konstruktiven način. Agresija sama po sebi ni sovražnost. Agresija je življenjski tok, ki išče pot. Ko to razumemo, ji lahko dovolimo, da teče skozi dih, gib, dotik in besedo. Takrat se življenje začne premikati tako, kot ga je telo vedno znalo premikati: da reši problem, ustvari red in vzpostavi več ravnovesja.
