Zakaj je bolečina tako pomembna?

Če bomo pogosto in kolikor je le mogoče vadili blokiranje oz. ignoriranje bolečine, bomo na koncu dejansko izgubili sposobnost razlikovanja med subtilnostjo nelagodja in enako pomembno sposobnostjo občutenja ugodja. Če se bomo nenehno potiskali do roba in na silo povečevali toleranco na bolečino, se bomo pripeljali do tega, da ne bomo več sposobni registrirati akutne bolečine. Izguba občutenja bolečine pa pomeni, da izgubimo možnost občutenja tudi ostalih občutkov, kar nam onemogoča učenje in korekcije vzorcev gibanja in vedenja, zato smo vedno bolj nagnjeni temu, da ponavljamo enake vzorce in tako skozi čas postajamo vse bolj kronični in tudi neučinkoviti. Glasovi, ki nam jih telo pošilja in nas opozarjajo na akutno poškodbo, niso edina težava, kateri se v zgoraj opisanem primeru odpovemo, ampak se odpovemo izjemno bogatem in raznolikem svetu razlik, ki leži med akutno bolečino, ki nas opozarja na neučinkovitost, in njeno odsotnostjo, ko so stvari v redu. Izgubimo sposobnost čutenja in razsodnega razmišljanja med tem, kaj je dobro in kaj slabo za nas.

V naši ekspresni družbi, kjer so nam bolj pomembna vprašanja KOLIKO, od tega KAKO ali ZAKAJ nekaj delamo, torej v družbi, kjer delujemo po principu “no pain, no gain” (tudi sam sem bil v tem krogu precej let), ni edini problem, da smo izgubili samo občutek za bolečino, izgubili smo sposobnost čutiti karkoli. Velikokrat celo ne čutimo, da ne čutimo, in se tako odpovemo celovitemu telesnemu čutenju tako bolečine kot užitka, tako jeze kot strahu, ljubezni in sovraštva. Kot smo že velikokrat slišali: ne more obstajati svetloba, če ni teme. Ne moremo vedeti, kaj je vroče, če ne vemo, kaj je hladno. In da bi imeli um, moramo imeti telo. Užitek tudi lahko obstaja, ker obstaja bolečina. Ne more obstajati eno brez drugega.

Sam verjamem, da je prav ta izguba realnega občutka za svoje telo in vedno večja neučinkovitost, ki jo prevelika hitrost in prevelik pritisk prineseta za sabo, razlog, zakaj veliko ljudi ne teče in se ne giblje dovolj pogosto ali pa v tem pretiravajo in gibanje izrabljajo ter zlorabljajo. To so tudi razlogi, da vedno več ljudi pestijo kronične bolečine. Namesto da bi bolečino upoštevali in se na njej učili, jo poskušamo potlačiti ali pa se z njo boriti. Prav zaradi takšnega vedenja pa minimaliziramo možnosti, da bi občutili užitek, in zaradi tega izgubimo voljo ter po določenem času odnehamo na določenem področju, ali pa nas telo s poškodbami prisili v to, da se moramo ustaviti.

Recimo, če se bomo z močjo volje prisilili v to, da začnemo redno teči, in bomo med tekom ignorirali občutke (primer: slušalke v ušesih ali premočna volja) ter bomo tekli prehitro ali predolgo, in bomo zato morali dihati skozi usta, zaradi česar bomo imeli vedno bolj trd trup in posledično tudi vedno bolj trde okončine, bomo zaradi takšnega vedenja občutili vedno večje nelagodje in bolečine. To pa bo vsekakor dober recept, da se nam tek zagnusi, in bomo zaradi vedno močnejših nelagodij, bolečin in poškodb morali s tekom prenehati. 

Kaj pa, če bi se teka lotili drugače? Zakaj ne bi začeli poslušati svojega telesa, zaznav in občutkov?

Morda bi se bilo dobro za začetek med tekom upočasniti. Morda od začetka tecimo bolj kratke razdalje. Morda bi bilo dobro tek začeti s hojo. Lahko opazujemo, kako pristanemo z eno nogo in ali enako ali različno pristanemo z drugo nogo. Kdaj občutim nelagodje in kako bi lahko s kreativnostjo naše zavestnosti eksperimentirali, da bi nam uspelo, ne samo to, da bi se počutili bolje že zaradi tega, ker tečemo, vendar tudi to, da občutimo veselje in radost, ko ugotovimo rešitev za določen problem, ki nas pesti.

V procesu poslušanja samega sebe, se je dobro izprašati, kdo sem resnično jaz v tem trenutku, in rad bi primerjal ter znal ločiti resničnega sebe od tistega dela sebe, ki se je ves čas trudil biti nekaj drugega. Primer… Ko grem teči, ali sem nekdo, ki se trudi čim prej opraviti s tekom in je z glavo že na cilju(ali v kakšni drugi iluziji), ali sem tisti, ki čuti tek in ga zavestno usmerja? Ali sem samo kozarec ali tudi vsebina v kozarcu, ali sem posnetek ali sem snemalec? Z takšnimi vprašanji zdaj vedno bolje razumem, kako sem tekel in preživljal življenje v preteklosti, in to zavedanje me je vodilo do pomembnih odgovorov, zaradi katerih danes tečem in živim veliko bolj v stiku s sedanjostjo in s samim sabo. Drugačna dejanja so mi omogočila, da se vedno bolj čutim in zaznavam, kar mi je omogočilo ustvarjanje novih, bolj učinkovitih nevronskih poti, gibalnih vzorcev in sposobnosti.

(Ideja za pisanje članka: Edward Yu, Slowing down to run faster)

Delite objavo

Moji zapisi

Celostno o gibanju, dihanju, čustvih in spremembi navad.

Vsi zapisi
  • NE POTREBUJEMO LE RAZUMEVANJA, AMPAK NOVO IZKUŠNJO

    Veliko govorimo o vzorcih, travmah, potlačenih čustvih in prepričanjih. Pogosto jih poskušamo razumeti, analizirati in ozavestiti skozi um. To je pomemben del procesa, vendar moja izkušnja kaže, da samo intelektualno razumevanje pogosto ni dovolj. Sprememba se mora zgoditi tudi skozi telo.
    Somatika nas uči, da je telo živ, inteligenten sistem, ki se ves čas uči in prilagaja našim izkušnjam.

    Preberite več
  • Vse se spreminja. Vprašanje je, v katero smer.

    V prejšnjem zapisu sem pisal o tem, da nič v življenju ni zares statično. Spreminjajo se naše telo, občutki, odnosi, način razmišljanja, gibanja in doživljanja sebe. Tudi takrat, ko imamo občutek, da stojimo na mestu, se naš organizem ves čas odziva, uči in prilagaja. Naš živčni sistem se skozi izkušnje spreminja, kar imenujemo nevroplastičnost, naše telo in celoten organizem pa se prilagajata temu, kar počnemo, ponavljamo in doživljamo.

    Preberite več
  • Vse se spreminja.

    To je nekaj, kar vedno bolj razumem tudi skozi svoje delo s telesom. Nič v življenju ni zares statično. Spreminja se naše telo, spreminjajo se občutki, odnosi, okoliščine, potrebe, način razmišljanja in tudi način, kako doživljamo sami sebe. Tudi če imamo občutek, da stojimo na mestu, se nekaj ves čas premika. Zelo mi je všeč prispodoba reke. Ko drugič stopimo v isto reko, voda ni več ista, ker je že odtekla naprej.

    Preberite več
  • Plitkost, širina ali globina?

    Veliko ljudi želi spremembo. Berejo knjige. Poslušajo podcaste. Hodijo na delavnice. Poskusijo različne terapije, različne vadbe in različne pristope. Ves čas nekaj dodajajo.
    Toda kljub vsemu temu pogosto ostanejo na istem mestu.

    Preberite več
  • Izgorelost se lahko začne z izgubo stika s sabo

    Pred pisanjem naj poudarim eno stvar: človek ne izgori zato, ker veliko dela. Pogosto izgori zato, ker je njegov živčni sistem ves čas usmerjen navzven.

    To opazim pri mnogih ljudeh, ki pridejo k meni.

    To so odgovorni, sposobni in srčni ljudje.

    Vedno razmišljajo, kako bodo pomagali drugim.

    Kako bodo rešili težavo. Kako bodo poskrbeli, da bodo vsi okoli njih v redu.

    Preberite več
  • Sprememba se ne začne v glavi, temveč v telesu

    Dokler telo ne dobi občutka varnosti, razumevanje, volja in dobre namere nimajo prave teže. Strah ni zgolj misel ali zgodba, ki si jo pripovedujemo, ampak je telesni vzorec, refleks in vtis, zapisan v dihanju, mišičnem tonusu in načinu, kako se odzivamo na življenje. Zato sprememba ne nastane s tem, da si rečemo, da moramo razmišljati […]

    Preberite več
  • Sprostitev mišične napetosti z dihanjem

    Ko smo se rodili, smo najprej globoko vdihnili. Dihanje je naš vstop v življenje. Življenje se je zgodilo. Že takrat smo vedeli – brez dihanja ni življenja. Dihanje je osnovni proces, s katerim telo ustvarja življenjsko energijo. Nihče nas ni učil dihati, pa vendar smo dihali pravilno. Pljuča so se napolnila do roba, prsni koš […]

    Preberite več
  • Propriocepcija – interocepcija

    Propriocepcija, interocepcija in kronične težave Centralni živčni sistem lahko razumemo kot nadzorni center, ki prek senzorno-motorične povratne zanke nenehno preverja stanje notranjega in zunanjega okolja. Na podlagi teh informacij se odzove – ali se ne odzove – tako, da ohranja notranje ravnovesje (homeostazo) in omogoča dovolj stabilno delovanje v okolju. Propriocepcija in interocepcija – dve […]

    Preberite več
  • Otroci in dihanje

    Ob rojstvu skoraj vsi otroci dihajo naravno in učinkovito. Dihanje je mehko, globoko in vključuje celotno telo. Žal pa to naravno sposobnost v sodobnem svetu obdrži le redkokdo. Mišična koordinacija, ki je potrebna za zdravo dihanje, se pogosto začne izgubljati že zelo zgodaj v otroštvu. Izguba naravnega dihanja postopoma vodi v kronično dihalno neučinkovitost. Ta […]

    Preberite več
  • Združitev zavedanja in gibanja

    Razlog zakaj pogosto svoje učence v začetku procesa učim ležeče vaje je zato, da zmanjšamo število distrakcij katere ponavadi bombardirajo naš živčni sistem. Opazujte kako pogovarjanje po telefonu med vožnjo spremeni način vožnje. Pogovarjanje po telefonu nam odvzame pozornost, zato je lahko manj pozornosti usmerjeno v vožnjo zaradi česa se učinkovitost vožnje zmanjša. Vsaka distrakcija […]

    Preberite več
  • Kaj nam sporoča bolečina?

    Bolečina je opozorilo, ki ga telo pošlje v um, da je v načinu gibanja nekje napaka, nered ali neurejenost. Bolečine ni smiselno ignorirati in ni dobro iti čez bolečino, če za to nimamo res tehtnega razloga. Pametno jo je upoštevati in jo razumeti kot učitelja, ki nas opozarja, da je potrebna sprememba v gibalnih vzorcih. […]

    Preberite več
  • Telo-um in senzorno-motorična amnezija

    Senzorno-motorična amnezija na kateremkoli delu telesa  moti, ovira in omejuje pretočnost sil skozi celotno telo. Na primer kronično napet hrbet, ramenski obroč ali vrat imajo močan vpliv na učinkovitost našega gibanja in zmanjšuje naše ravnotežje, gibljivost in moč. Celo zakrčeni prsti ali čeljust lahko do neke mere vplivajo na moč in fluidnost našega gibanja v […]

    Preberite več
  • Ste pozabili na svoje občutke?

    Tri stoletja je zahodno civilizacijo zaznamoval redukcionističen pogled na človeka, kjer smo človeški um obravnavali kot nekaj ločenega od telesa, skoraj kot entiteto, ki plapola v lobanji, neodvisno od preostalega organizma. Ta pogled je človeka obravnaval kot nekakšno biološko in kemično napravo, kjer so možgani delovali kot pipeta, ki upravlja telo, sestavljeno iz sklepov, mišic, […]

    Preberite več
  • Zakon o ravnovesju

    Zakon ravnovesja v našem telesu je neposredno povezan z gravitacijo. Gravitacija je stalna, enaka in neprekinjena sila, ki na nas deluje ves čas. Ker deluje na entropičen način, nas nenehno preizkuša, ali smo dovolj organizirani, učinkoviti in prilagojeni, da lahko v njenem vplivu dobro delujemo. Ko je naš notranji sistem dovolj urejen, lahko dokazujemo gravitaciji, […]

    Preberite več
  • Strah pred sproščenostjo

    Hočem se sprostiti, pa se  nikakor ne morem! Izguba senzorne zaznave in občutkov se pogosto začne že zelo zgodaj v življenju, ker nam to omogoča, da se ujamemo z okolico in smo z njo v manjšem konfliktu. Moramo se uskladiti s starši, vzgojitelji, učitelji, šefom, na kratko povedano avtoritetam, z razlogom, da gremo lahko skozi […]

    Preberite več

Stopite v stik

Imate vprašanje ali vas še kaj zanima? Pišite mi in z veseljem vam odgovorim.

Polja označena z (*) so obvezna.