Pri vsakem problemu, ki nas moti, omejuje, ovira ali ogroža, se sproži avtonomni odziv živčnega sistema, ki dvigne potencialno energijo, potrebno za aktivni boj s problemom ali za beg stran od njega. Če za reševanje problema nimamo dovolj izkušenj, znanja, zrelosti, kompetenc, interesa, moči ali podpore okolja, se telo kljub temu pripravi na akcijo.
V primeru, da ne moremo, ne znamo ali ne smemo uporabiti boja ali bega, se na problem odzovemo z zamrznitvijo oziroma paralizo. Takrat se potencialna energija, namenjena boju ali begu, ujame v telesu – natančneje v tkivih, kot so mišice, fascije, organi in druga vezivna struktura. Mišični tonus se poveča, mišice postanejo napete, napetost stisne fascije in ustvari notranji upor, kar zmanjša učinkovitost drže, gibanja in dihanja.
Rek “The issues are in the tissues” zelo dobro ponazarja to dinamiko, saj se čustva, ki bi morala biti uporabljena za ureditev problema, pogosto skladiščijo prav v telesnih tkivih. Ta čustva ustvarjajo blokade v pretoku energije, kar popači biomehanske vzorce in negativno vpliva na držo, gibanje, dihanje ter vedenje posameznika. To potrjuje tudi drugi zakon termodinamike, ki govori o ohranitvi energije. Zaprt sistem – telesna membrana oziroma soma – energije ne more izničiti; lahko jo uporabi ali pa ji spremeni obliko. Nerazrešene travme in potlačena čustva se zato shranjujejo v telesu, in če jih ne sprostimo, izrazimo ali uporabimo na primeren način, se potencialna energija preoblikuje v zakrčenost, vnetja, bolečine in bolezni.
Spreminjanje senzorno-motorične povratne zanke ter poglabljanje v občutke, potencialno energijo, čustva, gibanje in dihanje – kar je bistvo somatske prakse – nam omogoča, da blokade in potlačena čustva prepoznamo, jih začutimo in postopoma sprostimo. Tako lahko z več občutka, zrelosti, izkušenj in zavestnega nadzora sproščeno potencialno energijo uporabimo za spremembo gibalnih in dihalnih vzorcev, ki predstavljajo osnovo čustvenih in vedenjskih vzorcev.
Večja telesna sproščenost, učinkovitejše dihanje in boljša biomehanična organizacija povečujejo psihofizično stabilnost in ustvarjalnost pri reševanju problemov. To vodi v pozitivne spremembe in višjo urejenost notranjega in zunanjega okolja. Urejeno okolje omogoča večji delež parasimpatičnega delovanja avtonomnega živčnega sistema ter zmanjševanje kroničnega simpatičnega stanja boja, bega in zamrznitve, kar je ključno za odpravo dolgotrajne zakrčenosti in bolečin.
Somatska praksa kot temelj spremembe
Somatske vaje so ključni del somatske prakse.
Somatska praksa nas uči poslušati in čutiti telo, ozaveščati gibanje ter postopoma reorganizirati delovanje živčno-mišičnega sistema, da lahko mišice ponovno začnejo delovati učinkovito in usklajeno. Da bi te spremembe ponotranjili, je potrebno gibanje redno raziskovati, se ga učiti in naučeno tudi vaditi.
Somatske vaje izvajamo prav zato, da z zavestno in kreativno pozornostjo vnesemo spremembo v delovanje živčno-mišičnega sistema. Vaje zmanjšujejo kronično zakrčenost mišic in fascij ter s tem zmanjšujejo notranji upor telesa in podzavesti pri uvajanju sprememb, ki so potrebne za drugačno vedenje in bolj zdrave odnose. To postopoma omogoči odpravo kroničnih stanj.
Manjša zakrčenost mišic pomeni tudi manj notranjega odpora, kar omogoča jasnejšo in hitrejšo komunikacijo znotraj nas in z okoljem, boljše zaznavanje sebe ter bolj ustrezna in učinkovita dejanja.
S somatsko prakso lahko popravljamo napake v ponavljajočih se gibalnih vzorcih, zmanjšujemo vpliv senzorno-motorične amnezije ter ponovno vzpostavljamo zavesten nadzor nad gibanjem, vedenjem in odzivanjem. To ima pozitiven vpliv na spremembo vedenjskih, osebnostnih in psihičnih vzorcev ter vodi v globlje razumevanje sebe, drugih in medsebojnih odnosov.
