Reakcija telesa na permanentni stres je višanje mišičnega tonusa, ki vodi v kronično zakrčenost mišic.
Kronično zakrčenost mišic radi prepisujemo starosti in staranju, kar je delač od resnice.
Starost tu ne igra glavne vloge, temveč mišični refleksi, ki so posledica tega kar redno počnemo v življenju.
Kronična mišična napetost lahko postane skozi leta naše naravno stanje in je odporna na vsako zdravilo, masažo in podobne načine s katerimi želimo odpraviti stanje.
V čem je torej rešitev?
Telo si lahko predstavljamo kot zemljevid. Če se uležemo na hrbet in se sprostimo, lahko skozi analizo stika s tlemi, opazimo katere predele telesa dobro čutimo, katere manj in katere nič.
S pozornostjo ter zavestnim gibanjem se želimo povezati z mišicami, ki so v zakrčenem stanju in jih zopet spraviti v polno valovanje med ekspanzijo in kontrakcijo.
Povrniti si občutek za dele telesa, ki so odtujeni, zamrznjeni in čutimo da tega področja ne moremo kontrolirati.
Tako svojo pozornost usmerjamo v zamegljene dele telesa, ki so se zaradi tempa hitrosti življenja in življenskih navad odtujili od nas, pa čeprav so te deli naši in zelo pomemben del celote.
Statično raztegovanje in vaje za stabilizacijo trupa ne spreminjajo gibalnega vzorca in ne zvišujejo gibalne inteligence, zato pa tudi s takimi pristopi ne moremo rešiti vzrokov bolečin in gibalnih omejitev.
Rabimo danimično obliko gibanja in pa krepiti povezavo med umom in telesom ter usklajevati delovanje agonistov in antagonistov po zakonu akcije-reakcije.
Ko določeno mišico napnemo se moramo vedno vprašati katero mišico moramo sprostiti, da se gib zgodi bolj učinkovito in povezano.
Tako povezujemo svoje telo v biološki flow gibalnih vzorcev, ki je vedno bolj podobno otroškemu telesu, ki ne pozna kaj je pravilno in nepravilno le zelo dobro pozna svoje meje in sposobnosti, ki jih glede na izkušnje in raziskovanje gibanja vedno bolj krepi.
Karim
