Naši možgani so po interocepciji povezani z našim celotnim telesom. Senzorni del možganov je povezan s prsti na nogi, z komolcem, jetri, črevesjem, s krvnimi žilami, bezgavkami, s srcem, dejansko s celotnim telesom. Zato, ker zaznavanje in čutenje obsega celotno telo, so naši možgani povezani s celotnim telesom. In če začnemo izgubljati čutno zaznavo, začnemo tudi izgubljati svoje možgane, kar ne pomeni(nujno), da bomo znoreli. To enostavno pomeni, da nismo v stiku s svojo čutno sposobnostjo, nismo v stiku s sami s sabo in nismo v stiku s tem, kar je v resnici. Ker je razum definiran s tem, kako se večina ljudi obnaša v družbi, bi lahko rekli, da je izguba razuma dejansko postala norma – naš kulturni standard. Ker je temu tako, ljudje, ki ohranijo svoje čutne sposobnosti in zato ne izgubijo razuma, ironično veljajo za vsaj malo nore.
Ne preseneča me, da naša ‘zdrava’ kultura, katera spodbuja, nagrajuje in včasih celo zahteva ignoriranje naše čutno-zaznavne sposobnosti, razvija vse več kroničnih stanj. Kršenje naravnih fizikalnih zakonov ima enostavno svojo ceno in ta je pogosto dolgoročno gledano zelo draga. Takšno življenje ljudem ubija radovednost, živost, organsko učenje in napredek in povečuje samodestruktivno vedenje.
Tako kot mišice atrofirajo, če jih ne uporabljamo, tako tudi telesni senzorji atrofirajo, če jih ne uporabljamo. Ko izgubimo čutno-zaznavno sposobnost, pomeni, da izgubimo sposobnost ločevanja med tem kaj je dobro in kaj je slabo za nas in našo okolico.
Narava je opremila vsa živa bitja s sposobnostjo ločevanja med bolečino in užitkom z razlogom, da maksimalno povečamo možnost, da bi preživeli. Brez te sposobnosti, se močno poveča možnost samodestruktivnih odločitev in dejanj, kar povečuje entropičnost organizma in s tem se pospeši razpadanje organizma.
Danes že vsi ali vsaj večina razume pomen akutne bolečine, žal pa smo mnogi izmed nas izgubili sposobnost, da bi jo čisto, jasno in pravočasno prepoznali. Mnogi izmed nas ne opazimo manjšega neugodja, ko se to v telesu pojavi, to neugodje pa ima na nezavednem nivoju nenehen vpliv na kvaliteto našega gibanja, razpoloženja in počutja. Na površju se lahko sliši zelo dobro, da znamo ignorirati bolečino in neugodje, saj nam to kratkoročno lahko prišpara veliko časa in nam omogoča, da na določenem področju kratkoročno hitreje napredujemo. Vendar kot sem omenil že prej, čutenje bolečine in celo bolj subtilnih nelagodij je nujno orodje, katerega vsa živa bitja imamo na voljo, katero nas varuje pred tem, da bi se uničevali in na koncu tudi uničili.
Medtem ko akutna bolečina običajno signalizira nenadno travmo, subtilnejše nelagodje signalizira škodo, ki je bodisi neizbežna bodisi v procesu nastajanja, čeprav počasneje. Ko torej ignoriramo manjše nelagodje, ignoriramo nekaj, kar je potencialno ali aktivno uničujoče. Akutno in zavestno blokiranje nelagodja in bolečine je nujno potrebna, če želimo na določenem področju napredovati, nevarno pa je, če to počnemo kronično in se teh potlačitev sploh ne zavedamo. Takšno vedenje vedno in neizbežno vodi v razvoj kroničnih težav.
(Idejo za pisanje sem dobil skozi branje knjige A Sense-able Approach to Movement/Edward Yu)
Karim Al Saleh
