Napetostna celovitost – 2. del
Tensegriteta ni le fizična, temveč tudi psihološka in čustvena.
Ko govorimo o tensegriteti, jo pogosto razumemo na telesni ravni – kot uravnoteženost napetosti in sproščenosti v fascialni mreži(o tem sem pisal v prejšnjem članku). Enako pomembno pa je, da ta princip velja tudi za naš notranji svet: za čustva, misli in odnose. Telo in psiha sta del iste mreže, ki diha, se napenja, popušča in nenehno išče dinamično ravnovesje.
Če delamo samo na mehčanju in sproščanju, lahko hitro izgubimo nekaj ključnega – notranjo stabilnost. Zaradi prenizkega mišičnega tonusa telo sicer postane mehkejše, vendar izgubi svojo nosilno moč in odpornost na akuten stres. Podobno se zgodi tudi na psihološki ravni: ko je naš “notranji tonus” prenizek, postanemo ranljivi, nestabilni in labilni. Telo izgubi svoj energijski okvir – tisti občutek, da lahko zdržimo sebe, pritiske okolja, svoja čustva in resnico. Takrat smo kot vrba: preobčutljivi, brez sidra, upognemo se ob vsakem vetru. V takem stanju smo bolj dovzetni za zunanje vplive in celo manipulacije. Sproščenost brez primerne strukture ni učinkovita. Če nimamo stabilnosti, nas razrahljana struktura ne osvobaja, ampak razprši. V takšnem stanju lahko tuja prepričanja, besede ali energije hitro prodrejo v naš sistem in ga oblikujejo po svoje. Brez zdrave meje, brez lastnega mišičnega oklepa postanemo preveč odprti in to ni svoboda, temveč izguba lastnega jedra.
To se žal pogosto dogaja v duhovnih ali somatskih okoljih, kjer je preveč poudarka na meditaciji, substancah, sproščanju in mehčanju, a premalo na gradnji notranje stabilnosti, opore in učenju, kako spoznanja integrirati ter – kar je še pomembneje – utelesiti. Če nimamo dovolj lastnega mišičnega oklepa, lahko tuja prepričanja in vplivi prehitro prodrejo v naš sistem, tudi takrat, ko niso v naše dobro. Zato je pomembno, da smo pozorni, v kakšnem okolju smo, ko se naš mišični oklep tanjša.
Na drugi strani pa stoji nasprotje: preveč oklepa in preveč rigidnosti. Ko je telesna in psihološka struktura pretirano trdna, izgubimo mehkobo, sočutje, empatijo in sposobnost spremembe. To je svet, v katerem prevladuje nadzor, pretirano naprezanje in borba. Mišice postanejo kronično napete, telo izgubi mehkobo, dihanje se zapre, občutki otrpnejo. Takrat smo kot hrast – mogočni in močni na zunaj, a togi, čustveno nedostopni in neprilagodljivi. Togost ni resnična stabilnost, temveč zamrznjena obramba. Čeprav bi bila včasih sprememba navad ali prepričanj zdrava in nujna, je zaradi rigidnosti skoraj ne moremo slišati, sprejeti in integrirati. Telo se zaklene, um otrdi, odnosi postanejo trdi in brez pravega občutka.
Prava tensegriteta pa je ravnovesje, ki ga raziskujemo skozi KM prakso. Ni je v premehki vrbi in ne v pretirano togem hrastu. Najbolj jo ponazarja bambus – prožen, a stabilen hkrati. Bambus se lahko upogne, a se ne zlomi. Ima mehkobo in moč obenem.
To ravnovesje je pomembno integrirati in utelesiti tudi na notranji ravni:
- graditi stabilnost brez izgube mehkobe,
- biti ranljiv, a hkrati zaščiten,
- ostati odprt, a zakoreninjen v svojem jedru.
Tako kot telo potrebuje ravno pravšnjo napetost, da ostaja pretočno in funkcionalno, tudi naš notranji svet potrebuje ravnovesje med sproščenostjo in tonusom. Da smo sočutni, a ne preobčutljivi. Da smo trdni, a ne togi. Da znamo uporabiti svoj oklep, ko ga potrebujemo in ga odložiti, ko ni več potreben.
Tensegriteta je stanje povezanosti med mehkobo in stabilnostjo, med ranljivostjo in močjo, med vdihom in izdihom. Ko se to ravnovesje vzpostavi, se življenje ne dogaja več v skrajnostih, temveč v ritmu, ki ima pulz, dihanje in tok. To ni stanje popolnosti, ampak nenehnega usklajevanja – proces, v katerem se telo in zavest znova učita sodelovati.
Sam izkušam, da skozi redno telesno prakso, kjer raziskujem Gibanja, ki mi omogočajo utelešanje strukture bambusa, postajam tudi psihološko in čustveno vse bolj dinamičen – kot bambus.
Avtor: Karim Al Saleh
Več informacije o naslednjem spletnem programu, kjer bom učil tovrstno prakso;
