Če sem v preteklosti govoril o razcepljenosti med zavestjo in podzavestjo ter o tem, kako sem svojo ranjenost leta dolgo potlačeval, danes vidim še globlje: tisto, kar potlačimo nikoli ne izgine, temveč le čaka, da ponovno udari na površje. Je kot senca, kamorkoli gremo, gre z nami. Ne moremo je uničiti, lahko pa jo opazimo, spoznamo in sprejmemo. Prav v tem sprejemanju se skriva svoboda, ki je v potlačevanju nikoli ne more biti.
Ko sem začel odkrivati somatske pristope, sem razumel, da telo nikoli ne laže. Medtem ko um tke zgodbe in gradi koncepte, telo brezkompromisno nosi zapis celotne zgodovine – vsakega padca, udarca in vsakega neizrečenega krika po ljubezni. V telesu ni prostora za iluzijo, tam je resnica vedno neposredna. To, kar sem dolgo doživljal kot šibkost, se danes kaže kot vir življenjske moči. Tam, kjer sem prej videl nemoč, danes zaznavam občutljivost, ki me uči sočutja.
Resnična sprememba ni v tem, da premagam svoj »nižji jaz« ali ga odrežem ampak v tem, da ga integriram in mu dam prostor. Kot odrasel si zdaj lahko dovolim objeti tisti del sebe, ki ga kot otrok nisem smel pokazati, ker je bil preveč ranljiv. Danes vem, da ranljivost ni nasprotje moči, temveč njen temelj. Brez nje moč postane trda in kruta, ranljiva moč pa ima v sebi toplino in človečnost.
Ugotavljam tudi, da se sprememba ne zgodi linearno, ampak ciklično. Pridejo dnevi, ko se stari programi ponovno oglasijo, ko se »notranji ranjen otrok« prebudi. A danes tega ne vidim več kot poraz, temveč kot priložnost za stik. Ko pride nemoč, ji dam prostor, jo opazujem, jo začutim v telesu in prav s tem izgubi svojo paralizirajočo moč. Ne bežim več pred sabo, ampak ostajam.
In to prinaša nekaj, kar je bilo zame dolgo nedosegljivo: notranji mir, tudi takrat, ko ne gre vse kot bi si želel. Ne mir kot odsotnost konfliktov, temveč mir kot sposobnost, da jih prenesem, ne da bi jih moral takoj odpraviti. Mir, v katerem lahko sobivata oba pola – moč in ranljivost.
Prava sprememba ni v tem, da postanemo nekdo drug, ampak v tem, da postanemo bolj mi sami. Da združimo dele, ki so bili dolgo ločeni. Da iz razcepljenosti začnemo tkati celovitost. Pot ni končana in verjetno nikoli ne bo. A razlika je v tem, da je bila nekoč borba proti samemu sebi, danes pa je proces vračanja k sebi. Vsak vdih, vsaka bolečina, vsaka solza in vsak nasmeh so del te poti. In na njej se počutim vedno bolj doma.
Če se tudi ti prepoznaš v tem, če nosiš v sebi potlačene dele, ki kličejo po tvoji pozornosti, te vabim, da jih skupaj nežno raziskujemo. Somatski pristopi mi odpirajo vrata k celovitosti in notranjemu miru – in verjamem, da lahko enako storijo tudi zate.
Zato te povabim na 20 dni Somatske prakse za urejanje kroničnih bolečin in dvig čustvene zrelosti – prostor, kjer se bomo učili prisluhniti telesu, odkrivati njegovo modrost in se počasi vračati k sebi.
