Mišični oklep in obrazna maska sta obliki senzorno-motorne amnezije (SMA), s katerima si ustvarjamo iluzijo varnosti na površju ter hkrati preprečujemo stik s svojo notranjostjo in realnostjo okolice. Z leti, zaradi potlačenih čutenj, travm in neprijetnih izkušenj, razvijemo kronično mišično napetost, s katero blokiramo avtentično izražanje sebe. Posledica tega je postopna izguba pristnega občutka za lastno telo, čustva in notranje stanje.
Ko se zavestno lotimo procesa sproščanja teh napetosti in začnemo luščiti plasti mišičnega oklepa ter maske ega, se začne naše zaznavanje spreminjati. Postajamo bolj realno prisotni v sebi in v odnosu do okolice. Ta proces pa ni vedno prijeten. Namesto takojšnjega občutka olajšanja se pogosto najprej sprostijo potlačene bolečine, spomini in čustva, kar je lahko zelo intenzivno in za mnoge tudi strašljivo. Oseba lahko doživi občutek, da bo razpadla, da je izgubljena ali da izgublja nadzor nad seboj. Podzavest se v takih trenutkih instinktivno brani. Strah pred sproščenostjo in bolečino pogosto vodi v umik ali prekinitev procesa. Ego se na to odzove s še večjim mišičnim tonusom, saj se boji izgube nadzora nad telesom in čustvi.
Zakaj nas sproščanje lahko prestraši?
Ko oseba vztraja v procesu in dovoli, da se telesna sprostitev poglobi, se v prej omrtvičene dele telesa začne vračati življenjska energija. Ta sprememba se lahko izrazi kot tresenje, vibracije, notranji nemir, panika ali občutek močne pretresenosti. To so trenutki, ko se ego poskuša ponovno utrditi in ohraniti staro ravnovesje, čeprav je to ravnovesje v resnici temeljilo na zakrčenosti in zamrznitvi.
Z dvigom telesne in čustvene zrelosti se lahko naučimo te procese razumeti in jih sprejemati. Z več zavedanja postane lažje dopustiti, da mišični oklep in maska popustita ter da potlačena resnica pride na površje. Oseba, ki teh procesov ne razume, se pogosto prestraši in se umakne. Prekine odnos, proces ali situacijo, da bi se vrnila v stanje znane zamrznjenosti in se izognila soočanju s sabo.
Od zamrznjenosti k sprostitvi in povezovanju
Sproščanje senzorno-motorne amnezije lahko primerjamo s procesom odmrzovanja ozebline. Ko premražene roke položimo pod mlačno vodo, se najprej pojavi bolečina. Ta bolečina ni znak škode, temveč znak, da se kri ponovno pretaka in da se živčni sistem prebuja. Podobno se zgodi pri ljudeh, ki so bili dolgo časa odtujeni od svojega telesa. V varnem, sprejemajočem in razumevajočem okolju se mišični oklep začne raztapljati, kar pogosto sproži močna čustva, jok in globoko notranje premike.
Po takšnem procesu se oseba običajno počuti bolj umirjeno, bolj povezano in bolj resnično prisotno v svojem telesu.
Kako naprej?
Za razreševanje globljih oblik senzorno-motorne amnezije je ključno razumevanje procesa »odmrzovanja« membrane ter ustvarjanje varnih pogojev za telesni užitek in ugodje. Somatska praksa omogoča, da telo postopoma in na varen način doživi prijetne senzacije, kar vodi v sproščanje presežkov ujete, zakodirane energije ter izboljšanje telesnega, čustvenega in psihičnega ravnovesja.
Bolečega dela procesa ni mogoče preskočiti. A ko si dovolimo stopiti skozi nelagodje in ostati prisotni, nas na drugi strani čakata globlji stik s samim seboj, večja notranja jasnost in občutek miru, ki ni več odvisen od mišičnega oklepa ali mask.
