Ko ljudje slišimo besedo “merilni instrument”, si bomo verjetno predstavljali digitalne tehtnice, kljunasto merilo, voltmetre ali morda kakšno visokotehnološko napravo z utripajočimi lučmi. Kot tekači, športniki, planinci, sprehajalci ali gibalci si lahko predstavljamo merilnik srčnega utripa, števec korakov ali števec kalorij. Le malokdo pa bo razmišljal o najmočnejšem instrumentu od vseh, morda zato, ker je skrit v vsakem od nas in teoretično ni naprodaj. Kljub velikemu napredku tehnologije v zadnjih petdesetih letih inženirji še niso oblikovali dvonožnega stroja, ki bi bil sposoben hoditi, še manj teči, z močjo, hitrostjo, okretnostjo in eleganco ljudi. In zaradi obsežnosti naloge je malo verjetno, da bodo kdaj.
Mehanika človeškega gibanja je pravzaprav tako kompleksna, da za njeno upravljanje potrebujemo instrument, ki je veliko močnejši in naprednejši od najnaprednejšega super-računalnika. Da bi dosegli tako elegantno in močno gibanje, kot ga vidimo pri olimpijskih športnikih, potrebujemo um, ki ni podoben Spocku iz Startreka, in telo, ki mu ne dajemo ime mašina. Zahteva um in telo, ki sta v resnici eno in isto oz. sta dve entiteti povezani v eno celoto.
Ni presenetljivo, da je redukcionističen način gledanja na življenje privedel do tega, da se ljudje gibljejo bolj in bolj kot stroji – to je razburkano/nemirno in linearno, namesto gladko, pretočno in spiralno. Večina pripomočkov v fitnes centrih, je na primer zasnovana tako, da izolira dele telesa, tako da bolj kot ustvarjanje tekočega gibanja celega telesa, vas nehote urijo, da se premikate sunkovito, ločeno in robotsko. Čeprav je to lahko koristno za povečanje mišične mase, ima lahko neugoden učinek, saj postanete manj usklajeni, integrirani in gibčni. Opozoriti je treba, da pred uvedbo redukcionističnih načel ljudje tako z Vzhoda kot z Zahoda niso ločevali uma in telesa. Morda je to razlog, zakaj so Kitajci tisočletja uporabljali isti znak za predstavitev uma in srca. Po mnenju Kitajcev zaznavanje, čutenje in mišljenje niso vključevali le vašega uma, ampak tudi vaše telo in srce. Tako znak za »razmišljanje« in znak za »zaznavanje in čutenje« vsebujeta radikal telo-um. Naši predniki so verjeli, da zaznavamo, čutimo in razmišljamo samo z enim organom. Občutek v črevesju (ali intuicija) je takojšen fizični odziv, ki ga začutite, ki nakazuje najboljšo odločitev, ko imate dve ali več možnosti.
V zadnjih dvajsetih letih sta kognitivna znanost in nevroznanost končno dohiteli prastaro znanje in »dokazali« enotnost duha in telesa. Potem ko so končno zavrgli redukcionistično paradigmo, zdaj vedo, da je sposobnost uma, da izpopolnjuje gibanje z bolj natančno koordinacijo približno 630-ih mišic-proces sicer poznamo kot učenje, ki je neločljivo povezano z zmožnostjo telesa, da zaznava in čuti. Po stoletjih se je zahodna znanost vrnila k prastaremu konceptu, da je um nekaj veliko globljega in vseobsegajočega od mrzlih sinaps, ki jih imamo med ušesi. Senzorno-motorni sistem v naši somi ima potencial, da zaznava in čuti na izredno subtilnih ravneh in pri tem usmerja naše gibanje z natančnostjo olimpijskega športnika, koncertnega pianista ali mojstra chi gonga. Vsak od nas se lahko odloči, ali se bo premaknil proti temu potencialu ali stran od njega tako, da bo razvijal ali potlačil svojo senzibilnost – to v resnici pomeni čutno sposobnost. Ko potlačimo svojo čutno sposobnost, začnemo izgubljati prav to: sposobnost natančnega zaznavanja in čutenja. Pri tem žrtvujemo ne le koordinacijo, moč, ravnotežje in agilnost, ampak nekaj še bolj temeljnega.
Manj ko zaznavamo in občutimo sami, bolj se moramo zanašati na zunanje vire, da zaznavajo in čutijo namesto nas. Povedano drugače, manj natančno kot se lahko usmerjamo sami, bolj se moramo zanašati na nekoga drugega, da usmerja naše življenje namesto nas. Lahko se na primer zanašamo na merilnik srčnega utripa, da nam pove, kako težko in dolgo naj vadimo. Lahko zaupamo števcem kalorij, da nam povedo, koliko pojemo. Morda se zanašamo na modne revije, ki nam bodo povedale, kako izgledati. Vendar pa ima vsak izmed nas potencial, da se ne potrebuje zanašati samo na zunanje vire, če le posvetimo pozornost tistemu, kar je globoko v nas – to pa se lahko zgodi, če začnemo negovati svoje čutne sposobnosti, namesto da jih zatiramo oz. potlačujemo. Ko gojite svojo čutno sposobnost, se dejansko povežete s svojim telesom in srcem in s tem razvijate svoj um. In razumen um ni le najboljši, ampak tudi edini instrument, ki vas lahko vodi k vašemu skritem potencialu. Nadomestkov ni. Bolj ko popačimo svoje čutne sposobnosti, bolj popačimo sam instrument, ki je zasnovan tako, da nas vodi k izboljšanju.
(Vir; Edward Yu, A sense-able approach to movement)
