V svetu, kjer živimo po načelu ‘čas je denar’ in je glavni poudarek na hitrosti ter egocentričnosti, se lahko kratkoročno gledano pride daleč, telo pa je tisto, ki si želi počasnega, premišljenega delovanja in ima rad poteze, ki so namenjene dolgoročnemu uspehu. V sodobnem svetu so sabotaže telesa vse bolj pogoste in telesa sodobnih ljudi vedno bolj zahtevajo spremembe v načinu delovanja.
Hitenje je enako komandiranju samemu sebi, da naredimo nekaj brez, da bi tej stvari ali dejanju namenili pravo pozornost. Zaradi tega večina ljudi postane nerodna in brezbrižna, ko se jim nekam zelo mudi. Pogosto se niti ne zavedajo kje so, kaj govorijo, izgubljajo ravnotežje, se udarijo z mezincem v rob mize, štorasto primejo nekaj v roko ali se štorasto rokujejo. Takšno delovanje je možno samo v hitenju, ki prinese za sabo napetost, anksioznost in pomanjkanje zavedanja. Danes ljudje mislimo, da če nam nekaj ne uspe, da je naslednjič nujno potrebno poskusiti močneje in hitreje. Vsi smo že kdaj slišali za nasvet; Če ne gre na silo, vzemi večje kladivo. Ljudje, ki delujejo na takšen način se jim vidi na neverbalni komunikaciji, da v okolje sporočajo trdoto, rigidnost in neučinkovitost. Kot, da iz njih nekaj kriči; “močneje”, “hitreje”, z več “truda”! Čeprav se običajno sami tega ne zavedajo ali celo ne izrečejo teh besed, se jim na telesu takšno delovanje pozna. Vprašanje pa je, kdo je v resnici v komandi in ali pomislimo, da s takšnim delovanjem mogoče žagamo vejo na kateri sami sedimo
Ste se že kdaj vprašali kateri del vas je tisti, ki se premočno trudi in kateri del vas poskuša in izkuša izkušnjo v kateri je? Kot ste že vsi z zagotovostjo opazili, naše telo nam nenehno odgovarja na takšna vprašanja že celotno življenje. Telo nam takšna sporočila pošilja skozi senzorne informacije v obliki napetosti, katere lahko začutimo v vratu, ramenih, ali skozi bolečine v sklepih, z zakrčenostjo v čeljusti, z težo v sapniku in prsnem košu, z utrujenostjo pri vsakodnevnih opravilih. Sporočila telesa lahko pridejo tudi v obliki odprtosti v prsnem košu, občutki lahkotnega globokega dihanja, občutki lahkotnega koraka, ko nam stvari gredo kot si želimo, lahko občutimo veselje in radost, ko smo v dobrih odnosih z ljudmi okoli sebe. Seveda pa, če večino časa delamo nekaj, kar si ne želimo, lahko pride celo do tega, da pozabimo, kako je, ko se počutimo dobro. Lahko se vam zgodi to, da že zelo zgodaj v življenju dosežete točko, kjer se ne zmorete več popolnoma predati in začutiti notranje užitke. Kakorkoli se čudno sliši, večina ljudi s katerimi sodelujem imajo težave pri čutenju užitkov v življenju predvsem zato, ker so pozabili kako čutiti samega sebe. In če se ne morejo čutiti, potem ne občutijo, ko se počutijo dobro. Odtujili so se od svoje telesne senzorne zaznave. Ko se nam v življenju mudi in večino časa delujemo na neučinkovitem avtopilotu si s tem pogosto škodujemo in ustvarjamo več težav, kot jih urejujemo in zaradi tega dolgoročno gledano ne napredujemo nič kaj hitreje, kot, če bi se upočasnili in delovali bolj premišljeno in zrelo. Posledice, ki jih plačamo s prehitrim delovanjem pa so bistveno večje, kot, če bi delovali v višjem zavedanju in bolj počasi.
Otroci te stvari intuitivno razumejo in bistveno hitreje napredujejo kot mi odrasli in njihov napredek se ne dogaja skozi hitrost in pretiran trud, temveč skozi raziskovanje, radovednost in igro.
(Viri uporabljeni iz knjige Slowing down to run faster-Edward Yu)
Karim Al Saleh
