Živimo ali životarimo?
Mnogi od nas porabljamo ogromno količino energije, da bi dosegli to, da sedanji moment potisnemo stran od sebe. To vključuje vožnjo z avtom do službe, služba sama, telovadba, preživljanje časa s svojimi najdražjimi ali prijatelji, hranjenje, spolnost…
Zelo pogosto nismo zares v vsem svojem bitju povezani sami s seboj v tem trenutku, ampak se trudimo skakati na naslednji moment še preden je sedanji moment v polnosti občuten v naših telesih. V resnici zelo redko izkušamo sedanjost, zato, ker zelo hitro dirkamo proti prihodnosti. Prepogosto hitimo, ker smo se zataknili in ostali nekje v preteklosti, in živimo v veri, da nas bo v sedanjosti doletelo nekaj, kar nas je že v preteklosti, zato raje bežimo v prihodnost. Do sedanjosti pogosto gojimo odnos “been there, done that”, ravno takšno prepričanje pa nas vodi v suženjstvo, kjer se hočemo gibati proti nečemu manj predvidljivemu in nečemu, kar bi nas zopet lahko stimuliralo. Vedno hočemo nekaj novega, nekaj bolj vznemirjlivega.
Dolgčas, ki ga danes dejansko dojemamo kot da je to virus, katerega se moramo čim bolj izogibati, smo zamenjali z najnovejšimi igricami, televizijo, internetom, hranjenjem, zabaviščnimi parki, drogami, pretiravanjem v športu ali delu in vsemi ostalimi načini neinteraktivnega in pasivnega zapravljanja časa, katerega prepogosto zlorabljamo. Kronične bolečine, ki so postale tako razširjene po vsem modernem svetu so postale običajen del življenja, katere rešujemo na hitre, plitke in ozke načine, kot so recimo farmacevtski pristopi. Globoki vse telesni užitki, so poniknili in postali velika redkost današnjega časa, te pa smo zamenjali za hitre in poceni stimulante od katerih smo postali odvisni in nam močno škodujejo. Uničujemo svoje žleze, brbončice, razkrajamo svoje možgane in tonemo v depresijo. Hočemo, da so naša življenja še bolj stimulirana, polna užitkov in vznemirjenja in po drugi strani si želimo, da so manj predvidljiva, brez bolečin in dolgčasja. Kar pa dobimo nazaj je pa ravno obratno: več predvidljivosti, bolečine in dolgčasa.
Ironija v vsem tem je, da nič v življenju ni predvidljivo ali dolgočasno-razen takrat, ko nismo prisotni v sedanjosti, da bi lahko izkušali življenje v celoti. To, da se pertirano trudimo narediti življenje manj predvidljivo, boleče in dolgočasno, s tem si ponavadi delamo ravno obratno. Morda je v tem sporočilo, ki nam ga daje življenje: življenja ne moremo izboljšati tako, da se mu izogibamo. V življenju je pomembno biti prisoten in ustvarjati izkušnje tako dobre kot slabe, ter se predvsem na slednjih učiti, razvijati, rasti in se spreminjati.
Pomembno je storiti vse, kar je v naši moči, da ne ponavljamo napak.
(Viri: iz kjige Slowing down to run faster-Edward Yu)
Karim Al Saleh
