Skozi somatsko prakso lahko z opazovanjem verbalne in neverbalne komunikacije, telesne drže, načina dihanja ter sposobnosti razumevanja in sledenja navodilom precej natančno zaznamo, v kakšnem načinu delovanja avtonomnega živčnega sistema se posameznik nahaja. To je ključno za izbiro ustreznega pristopa, načina vodenja vaj ter razlage vzrokov in posledic težav, s katerimi se oseba sooča.
Razumevanje teh stanj nam omogoča, da delo prilagodimo posamezniku in ne obratno.
Simpatična dominantnost
Simpatično dominantne osebe so pogosto hitro prepoznavne. Tudi k zelo enostavnim in lahkim vajam pristopajo s preveč truda, napora in notranje prisile. Kljub jasnim navodilom, naj gib izvajajo počasi, mehko, z občutkom in lahkotno, je njihova izvedba pogosto v nasprotju s tem. Gib je trd, tog, brez finih zaznav, poraba energije pa nesorazmerno velika.
Takšne osebe so kronično zakrčene, pogosto živijo v občutku pomanjkanja časa in težko razlikujejo med trdim, okornim gibanjem ter tekočim, mehkim in ekonomičnim gibanjem. Pogosto so stalno izven cone udobja, bodisi pri delu bodisi v športu, nagnjene k pretiravanju, večopravilnosti in stalni notranji napetosti.
Simpatično dominantno osebo si lahko predstavljamo kot voznika, ki je navajen voziti s hitrostjo 150 km/h in verjame, da drugače ne zna. Ko se takšna oseba uči umirjenega, zavestnega dihanja in gibanja, je to zanjo podobno, kot če bi se nenadoma znašla v počasni koloni. Pojavi se notranji upor, nestrpnost, želja po prehitevanju in preskakovanju procesa.
Pri takšnih osebah je proces učenja počasnejši, saj je najprej potrebno ustvariti razumevanje pomena parasimpatičnega stanja za regeneracijo, uravnavanje stresa, kakovosten spanec, sproščanje mišične napetosti in dolgoročno zdravje. Če do tega ne pride, se tveganje za izgorelost in kronične bolečine poveča, najpogosteje v predelu medenice, nog in ledvenega dela hrbta. Pogosti spremljevalci so išias, hernije, tenzijski glavoboli, nespečnost, občutek stalnega notranjega nemira in bolečine v križu.
Parasimpatična dominantnost
Pri parasimpatično dominantnih osebah je največji izziv vzdrževanje motivacije in pobude za delo na sebi. Pogosto so že obupale nad spremembami, spremljajo jih brezvoljnost, žalost, depresivna stanja, splošna utrujenost in občutek notranje teže. Kljub prisotni napetosti v telesu ostajajo v pretirani coni udobja, iz katere se težko premaknejo.
Pri delu s takšnimi osebami je ključna poglobljena razlaga povezave med telesom, zavestjo in življenjsko energijo ter razumevanje zaporedja dogodkov, ki so posameznika pripeljali v trenutno stanje. Ko pride do razumevanja in sprejemanja, se šele lahko začne proces spremembe.
S pomočjo somatske prakse, organskega gibanja in zavestnega dihanja se postopoma normalizira delovanje avtonomnega živčnega sistema. S tem se povečuje razpoložljiva energija, vrača se volja, jasneje se zaznajo lastne potrebe in želje, kar omogoča bolj zavestne odločitve in dejanja. Zaželena je tudi redna, zmerna telesna aktivnost, kjer posameznik ponovno začuti povišan srčni utrip, globlje dihanje in stik z lastno vitalnostjo.
Ravnovesje med obema načinoma
Ljudje smo po naravi aerobna bitja. Za ohranjanje ravnovesja bi morali večino časa delovati v parasimpatičnem načinu avtonomnega živčnega sistema, z možnostjo občasnega prehoda v simpatično delovanje takrat, ko je to smiselno in potrebno. Učinkovitost ne izhaja iz stalne napetosti, temveč iz sposobnosti prilagajanja.
To pomeni, da znamo po potrebi dvigniti energijo iz trebušne votline v prsni koš in glavo, kadar je potrebna večja aktivacija, ter jo ponovno znižati, ko je čas za počitek, spanje, rutino ali regeneracijo. Takšno uravnavanje ni mogoče brez sposobnosti sproščenosti. Senzorna amnezija in odtujenost od telesa to onemogočata.
Razlog za to pogosto tiči v strahu pred sproščenostjo, ki je posledica preteklih izkušenj in potlačenih čustev. Ta se shranjujejo predvsem v trebušni votlini in ustvarjajo notranji pritisk. Če želimo dolgoročno ohraniti ravnovesje, je potrebno dvigniti čustveno zrelost, da lahko ta pritisk prenesemo, ga razumemo in konstruktivno uporabimo.
Čustvena zrelost omogoča tako učinkovito umirjanje kot tudi zdravo aktivacijo. Omogoča, da močne energije ne potlačimo ali eksplodiramo z njo, temveč jo usmerimo v ustvarjalne, življenjsko podporne smeri. Če smo dovolj notranje urejeni, lahko prenesemo več obremenitve, gremo višje in dlje, brez da pri tem izgubljamo sebe.
Ko je obremenitve ravno prav, se ustvari občutek ugodja. Gibanje postane učinkovito, dihanje usklajeno, vedenje bolj zavestno. Tako nastane pozitivna povratna zanka, ki nas naravno vodi v raziskovanje večje učinkovitosti, stabilnosti in življenjske pretočnosti.
