SPREMEMBE NA BOLJE NISO VEDNO PRIJETNE
Zavestno si skoraj vsi želimo sprememb na bolje, predvsem, če razmišljamo z notranjim glasom, ki nam šepeta kaj bi bilo dobro za nas na dolgi rok.
Pa čeprav lahko razumemo ali celo trdimo, da bi lahko nove, bolj zdrave navade bile boljše za našo osebnostno rast, počutje in razvoj, je v resnici to veliko težje prenesti v realnost, kakor se nam sprva zdi.
Zavestno tudi lahko razumemo, da si ne želimo in da ni dobro ostati v starih običajih, saj se zavedamo, da to škoduje nam, našem življenju in/ali okolju.
Vendar, če si želimo sprememb na bolje, se je pomembno zavedati, da to sprva pomeni entropija(razpad sistema,nered) za tistega, ki se spreminja. Predvsem zato, ker spremembe niso po godu podzavesti in podzavest se spremembam upira.
Vzpostavljanje novih navad, ruši običaje/navade ali tradicijo, po kateri lahko delujemo že zelo dolgo časa, saj naša podzavest deluje po že ustaljenih vzorcih, ki so za njo optimalni, saj so se v preteklosti izkazali dovolj dobri za preživetje.
Če podzavest zazna, da jo želimo spreminjati, je normalna reakcija na željo ali potrebo po spremembi odpor, strah in dvom.
Tudi, če razumemo da sprememba, ki jo želimo uvesti lahko vodi v večjo urejenost in učinkovitost, podzavest nima razuma in tega ne more vedeti ter predvideti.
Zato je pri spremembah svojih navad, nujno potrebno biti vztrajen, reden, radoveden in potrpežljiv.
Zavedati se moramo, da spremembe na bolje prvo in kratkoročno prinesejo akutno stanje bolečine, akutno depresijo, upočasnitev časa, kar z eno besedo pomeni entropija za nas in tudi za našo okolico.
Dolgoročno pa boljše odločitve, učinkovitejša dejanja in vztrajnost pri novih navadah prinesejo drugačne bolj konstruktivne rezultate, kar pomeni sintropija za nas in našo okolico.
Drugače povedano…
Kratkotrajni užitki in ignoriranje globljih problemov nam omogoča, da ohranimo senzorno-motorno iluzijo, kar pomeni, da ostanemo v starih običajih in nezdravih navadah in to vedno vodi v začasno sintropijo(užitek) in dolgoročno v trajno entropijo (trpljenje,kronične bolečine/težave).
Zmanjševanje senzorne-motorne amnezije in senzorne-motorne odtujenosti vodi v zmanjšanje senzorne-motorne iluzije, kar nam da priložnost, da prepoznamo slabe navade, običaje in neučinkovite vzorce tradicije, kar nam omogoča spoznavanje globljih težav in možnost sprememb na bolje.
Spremembe na bolje pa začasno povzročijo kratkotrajno akutno bolečino(akutno depresijo), dolgoročno pa ohranjanje bolj zdravih navad vodi v trajno sintropijo(užitek,veselje,ljubezen, radost, mir…)
Opažam, da vsi, ki me poiščejo zaradi kroničnih bolečin/stanj, trpijo zaradi kronično povišanega mišičnega tonusa(značajski oklep), ki jim preprečuje, da bi dihali učinkovito in s tem realno čutili svoje telo(interocepcija) in okolico(propriocepcija), pri somatski praksi takšno stanje imenujemo senzorno-motorna amnezija ali telesna odtujenost, ki ustvarja vse večjo iluzijo dojemanja sebe in okolja.
V stanju senzorno motorne iluzije nerealno zaznavamo sebe in okolje in smo tudi nezmožni vplivat nanj.
Skozi redno somatsko-gibalno prakso, ki jo učim na individualnih urah in skupinskih programih zmanjšamo kronično zakrčenost mišic(stanjšamo mišični oklep) in povečamo raven CO2 v krvi, kar omogoča boljšii prenos kisika v kri, utrujena tkiva in mišice, kar poveča nivo biološke Življenjske energije(voda+hrana+kisik).
To omogoči postopno odpravljanje senzorno-motorne amnezije ali/in odtujenosti, kar zmanjša senzorno-motorno iluzijo in poveča realno čutenje telesa(interocepcija) in okolja(propriocepcija).
Na ta način dobimo priložnost vplivati in ustvariti red znotraj sebe(notranja homeostaza), skozi dvig čustvene zrelosti in učinkovitosti ter spremembe vedenja, pa postopoma urejamo tisto kar nas moti, ovira, omejuje in/ali ogroža, ter tako ustvarimo red tudi v zunanjem okolju(zunanja homeostaza).
Na takšen način uredimo vzroke kroničnih bolečin/stanj in preprečimo, da bi se te ponovile.
Karim Al Saleh
