Kako razumem pravilno in nepravilno dihanje
Za nepravilno dihanje ne obstaja ena sama, absolutna razlaga. Dihanje ni pravilno ali napačno samo po sebi – njegova kakovost se pokaže skozi razmerje med tem, koliko energije v dihanje vložimo, in tem, koliko podpore, stabilnosti in zdravja iz njega dobimo.
Človek se je skozi evolucijo razvijal v stalnem soočanju z vprašanjem preživetja. Ključno ni bilo, kdo je najmočnejši, temveč kdo je znal energijo porabljati najbolj učinkovito. Iz te potrebe se je oblikovala naša telesna struktura, iz strukture pa funkcija. Način, kako dihamo, se gibamo in se vedemo, neposredno vpliva na to, kako se telo oblikuje in kako dolgo ter kakovostno lahko deluje.
Bolj ko so dihanje, gibanje in vedenje usklajeni in učinkoviti, bolj je telo simetrično, prožno in prilagodljivo. Takšno telo porabi manj energije za osnovno delovanje, lažje se regenerira in se bolje odziva na izzive okolja. Rahla nesimetrija in manjše prilagoditve so povsem normalne – težava nastane šele takrat, ko nesimetrija in napetosti postanejo kronične ter začnejo omejevati življenje.
Po mojih izkušnjah so kronične telesne težave pogosto povezane z nezadostno telesno in čustveno zrelostjo posameznika ter z okoljem, v katerem živi. Dolgoročno gledano je stanje kronične bolečine ali izčrpanosti nenaravno. V naravnih pogojih bi takšno stanje onemogočalo preživetje in nadaljevanje vrste.
Zato sam učinkovitost dihanja presojam zelo preprosto:
če oseba diha učinkovito, telo dolgoročno ne razvija kroničnih težav;
če diha neučinkovito, se težave s časom kopičijo.
Namesto iskanja »popolnega« dihalnega vzorca se mi zdi pomembnejše vprašanje:
Kako lahko v telo vnesemo dovolj kisika, ob tem pa porabimo čim manj energije?
Značilnosti neučinkovitega dihanja
Najpogostejši znaki nefunkcionalnega dihanja so:
-
pretirano dihanje oziroma hiperventilacija,
-
občutek pomanjkanja sape brez jasnega razloga,
-
neenakomeren ali kaotičen ritem dihanja,
-
občutek stalne napetosti kljub počitku.
Učinkovito dihanje je praviloma:
lahkotno, tiho, mehko, brez napora, skozi nos, s sodelovanjem trebušne prepone, usmerjeno v spodnji del pljuč, ritmično in z naravnim, kratkim premorom po izdihu.
Tako so ljudje dihali, dokler se z življenjskim slogom ni spremenil tudi naš notranji ritem.
Kako prepoznati neučinkovito dihanje
Eden enostavnih pokazateljev je t. i. dihalna pavza po izdihu. Če po mirnem izdihu ne zmorete vsaj približno 25 sekund ostati brez zraka in je prvi vdih po pavzi sunkovit, glasen ali skozi usta, je to jasen znak zmanjšane dihalne učinkovitosti.
Dodatna vprašanja, ki si jih lahko iskreno zastavite:
-
Ali pogosto čutite napetosti v telesu?
-
Se soočate s kroničnimi bolečinami ali utrujenostjo?
-
So vaše dlani in stopala pogosto hladni?
-
Pogosto zehate čez dan?
-
Dihate ponoči skozi usta ali smrčite?
Štirje pogosti neučinkoviti vzorci dihanja
1. Paradoksno dihanje (»hlastač«)
Pri tem vzorcu se ob vdihu trebuh umika navznoter, ob izdihu pa se sprošča navzven – ravno obratno od naravnega gibanja. S tem v telo vnesemo bistveno manj zraka, kot bi ga lahko, dihanje pa postane sunkovito in neučinkovito.
Tak vzorec pogosto izvira iz zgodnjih strahov. Trebušne mišice se v stresu močno zakrčijo, kar onemogoči razširjanje trebušne votline. Dihanje se dvigne visoko pod ramena, telo pa ostaja v stalni pripravljenosti.
2. Zadrževanje diha (hipoksični vzorec)
To je zelo pogost sodoben vzorec. Oseba nezavedno zadržuje dih – na primer ob stresu, pritisku ali odgovornosti. Značilni znaki so pogosto zehanje, plitko dihanje in občutek, da “življenje ne pusti dihati”.
Ta vzorec je pogosto povezan z dolgotrajnim stresom ali občutkom nemoči. Telo nima prostora za poln vdih, zato se postopoma znajde v stanju stalnega notranjega pomanjkanja.
3. Hiperventilacija (prekomerno dihanje)
Najpogostejša oblika neučinkovitega dihanja. Oseba diha več, kot telo dejansko potrebuje. To pogosto opazimo pri hoji ali teku, ko nekdo diha skozi usta, ima visok srčni utrip in se hitro utrudi, čeprav obremenitev ni velika.
Hitrejše dihanje ne pomeni več kisika v tkivih. Ravno nasprotno – prehiter pretok zraka zmanjša učinkovitost izmenjave plinov. Telo se ujame v začaran krog napetosti, pospešenega dihanja in povečane porabe energije.
4. »Nedihalec« – globoka telesna zakrčenost
Pri tem vzorcu je dihanje skoraj neopazno. Telo je kronično zakrčeno v vratu, prsnem košu, trebuhu in hrbtu. Oseba deluje odmaknjeno, utrujeno in pogosto brez stika s telesom.
Gre za stanje, ki se pogosto pojavi po izgorelosti, dolgotrajnem stresu ali bolezni. Telo se umakne vase, da bi preživelo. Čeprav deluje mirno, je v resnici odrezano od vitalnosti in občutka živosti.
Dihanje je temelj našega gibanja, odzivanja in doživljanja sveta. Preko somatskega gibanja in zavestnega raziskovanja diha se lahko ponovno naučimo poslušati telo, zmanjševati nepotrebno napetost in postopoma vračati učinkovitost, ki nam omogoča več zdravja, stabilnosti in notranjega miru.
