Do Karima in somatske prakse sem prišla po priporočilu svoje maserke, ki je imela že dovolj tega, da je iz tedna v teden izvajala agresivne masaže v upanju, da bi se mišice sprostile in bi se kronične bolečine končno uredile. Tudi sama sem v tistem obdobju iskala karkoli, kar bi mi pomagalo, vendar nič od preizkušenega ni prineslo dolgoročnega olajšanja ali izboljšanja gibanja.
Moja hrbtenica je bila ves čas izven ravnovesja. Nenehno me je zategovalo in bolelo, pogosto sem šla čez meje, ki jih telo ni zmoglo, prisotna so bila stalna mravljinčenja. Postopoma sem morala opustiti vse športe, kar je bilo zame izjemno boleče, tako fizično kot čustveno.
Imam resno poškodbo vratne in ledvene hrbtenice in pred mano je bila zahtevna pot, kako hrbtenico ponovno spraviti v ravnovesje. Poskusila sem marsikaj. Sčasoma pa sem odkrila dve tehniki, ki sta me najbolj nagovorili in dejansko delovali – ena od njiju je bila somatska praksa.
Kot zaposlena v zdravstvu sem imela tudi neposreden vpogled v to, kam lahko takšne poškodbe vodijo, če jih ne obravnavamo pravočasno in celostno. Videla sem ogromno zgodb in življenje mi je pokazalo, kako krute posledice lahko sledijo. Zavedala sem se, da je to zame trenutek, ko moram nujno spremeniti način delovanja in odnos do svojega telesa.
Kjer je volja, je tudi pot.
Že prej sem čutila, da je telo neverjetna in najinteligentnejša struktura, kar smo jo dobili – brezplačno, a z omejenim rokom trajanja. Prav to zavedanje me je pripeljalo do somatske prakse.
Pri Karimu sem se začela učiti somatskih vaj. Njegova razlaga filozofije somatskega pristopa mi je bila blizu že od začetka. Na jasen, razumljiv, pristen in hkrati mehak način mi je predstavil razumevanje telesa, ki sem ga lahko hitro ponotranjila.
Pristop temelji na zakonih fizike, vse je logično, smiselno in preverljivo – ne le v teoriji, temveč predvsem skozi konkretne spremembe v telesu.
Začela sem bolj pozorno opazovati svoje gibanje. Karim mi je z veliko potrpežljivosti in podpore pomagal, da sem vaje izvajala vse bolj redno, hkrati pa sem postopoma mehčala stara prepričanja in notranje ovire.
Sčasoma sem razumela, da simptomi, ki so se kazali na hrbtenici, niso bili vzrok, temveč posledica drugih neučinkovitih in neusklajenih gibalnih vzorcev v celotnem telesu. Med vajami sem začela zaznavati, kako mi pokajo kolena, preskakujejo kolki in ramena, kako velik pritisk nosim v notranjosti telesa, kako večinoma diham le v zgornji del pljuč, brez širjenja prsnega koša v spodnjih delih, ter kako številne gibe izvajam le delno.
Čeprav sem v vsakdanjih situacijah delovala hitro in učinkovito, je bila moja motorika in statika telesa močno porušena. Gibanje ni bilo mehko in tekoče, temveč polno nepotrebnega napora in porabe energije.
Kot športnica po duši in telesu sem se morala soočiti z dejstvom, da imam resen problem. Prav zato sem skozi somatske vaje začela poglabljati zavedanje telesa in gibanja, izboljševati dihanje in držo. Bolečine so se postopoma zmanjševale in izzvenele, gibljivost se je močno povečala. Najlepše pa je bilo, da sem se lahko ponovno začela ukvarjati s športom: plezanjem, kolesarjenjem, odbojko na mivki, surfanjem, smučanjem in hojo v hribe. Težkih bremen se sicer še vedno izogibam, a to sprejemam z zrelostjo.
Glede na stanje, v katerem sem bila, skupaj s strahom, a tudi s podporo čudovitih ljudi, močno voljo in vztrajnostjo, sem iz tega procesa prišla brez operacije. Z občasno uporabo protibolečinskih zdravil in z resnim delom na sebi sem stanje uspela stabilizirati, kar doživljam kot veliko srečo.
Somatsko prakso in druge podporne pristope bom zato še naprej redno izvajala, saj to dolgujem sebi.
Pogosto se sprašujem, zakaj jogiji tudi v poznih letih ohranjajo vitalnost in zdravje. Kaj vedo, česar mi ne? Dejstvo je, da znajo svojo energijo uporabljati premišljeno, učinkovito in nerazsipno. Prav to razumevanje zakonov telesa, narave in energije ponuja tudi somatska praksa.
Kot pravi Karim:
»Telo kaže našo življenjsko zgodbo. Telo nikoli ne laže.«
Natalija
