Danes vemo, da se na stalne dražljaje iz okolja naš čutno gibalni oz. senzorno-motorični sistem (SMS) odzove s celostnimi gibalnimi vzorci. To so specifični mišični refleksi, ki se sprožajo neprestano ter povzročajo stalno mišično napetost, ki pogosto ni pod našim zavestnim nadzorom. Težava nastopi, ko ti refleksni odzivi postanejo tako močna navada, da postanejo nehoteni in preidejo v naš podzavestni del možganov. Posledice so togost, okorelost, bolečine, zmanjšana gibljivost in končno zdrs v bolezni sodobnega časa. Tako se tudi nehamo svobodno gibati.
Govorimo o fiziološkem ter funkcionalnem odzivu na stres ali težke dogodke. To so obrambni odzivi, s katerimi ščitimo našo notranjost, kadar je to potrebno. Kadar ti odzivi preidejo v tako močno navado, da so ves čas nezavedno aktivirani, ob premikanju določenih mišic nimamo več občutka in nadzora nad tem, kako jih premikati. Sčasoma izzvanih refleksov, ki povzročijo stalno mišično napetost v našem senzorično motoričnem sistemu, ne moremo več sprostiti hote, naj se še tako močno trudimo.
To stanje izgube občutenja lastnega telesa imenujemo senzorno-motorna amnezija (SMA) oz. čutno-gibalna izguba spomina. Ko nastopi SMA, živčno-mišičnega sistema ne moremo več zavestno nadzirati niti občutiti, saj se kronična mišična napetost aktivira v centralnem živčnem sistemu, ki ni pod našim zavestnim nadzorom. Do največjih izgub mišičnega spomina pride v osrednjem delu telesa, tam, kjer je medenica povezana s prsnim košem.
Naj vam bolj podrobno predstavim čutno-gibalno amnezijo:
Čutno-gibalna amnezija (SMA) nastane zaradi dolgotrajne zakrčenosti mišic, ki so posledica fizičnih ter čustvenih poškodb, specifične adaptacije pri delu ali športu in prekomernega stresa. Čutno-gibalna amnezija je obrambna reakcija telesa na neracionalen in s telesom neusklajen um. Ko telo zaradi fizikalnih omejitev ne zmore več izpolnjevati zahtev uma, govorimo o nevromuskulatornem sistemu, ki ni dovolj razvit, da bi zmogel prenesti tolikšne zahteve in obremenitve na poti do želenega cilja.
Zaradi pomembnosti časa in hitrega tempa življenja pozornost nenehno usmerjamo izven telesa in smo z umom prepogosto v prihodnosti, ker nam urejena okolica in obilje energije to dopuščata. Zato, ker nam ni treba razmišljati o tem, koliko energije porabimo in kako delujemo s telesom, postajamo vedno bolj neučinkoviti in omejeni v gibanju.
Tako naš nevromuskulatorni sistem nima niti časa niti potrebe, da dozori do stopnje, ki je bila potrebna nekdaj. Zaradi tega prihaja do vedno večje ločenosti uma od telesa.
To lahko zelo dobro opazimo v nerazvitih revnih državah, kjer morajo ljudje zaradi pomanjkanja energije veliko bolj paziti, kako uporabljajo telo in so posledično manj gibalno omejeni in skoraj ne poznajo kroničnih bolečin in mnogih drugih bolezni/težav, s katerimi se soočajo bolj razvite in urejene države.
Kot družba smo razvili modul razmišljanja, da zahtevamo od telesa vse več, naš um pa ne sledi opozorilom, ki prihajajo iz telesa, ter trmasto vztrajamo pri premagovanju samega sebe. Družba pa to preseganje in trpinčenje telesa nagrajuje in spodbuja.
Telo se zaradi takšnega načina razmišljanja vedno bolj zateguje, v upanju, da bo um spremenil odnos do telesa in prisluhnil željam ter potrebam telesa. Proces je lahko tudi obraten: um zakrči telo in s tem zmanjša sposobnost čutenja telesa, da na ta način oseba lažje nadaljuje z istim ali še večjim tempom na poti do cilja. Vendar tak način delovanja ni učinkovit, je preveč stresen ter se nikoli ne konča pozitivno.
In potem lahko kljub osvojenim visokim ciljem človek čuti praznino, bolečino, razočaranje.
Takšen odnos lahko opazimo vsakodnevno pri rekreativnih tekačih in drugih športnikih.
Kljub temu, da tekač že na prvi pogled teče popolnoma napačno, neusklajeno, nesimetrično, z grimaso na obrazu ter napačnim dihanjem, kljub temu, da mu telo jasno kaže znake nerealnega odnosa ega, se človek ne ustavi, ampak slepo stremi k doseganju zadanega cilja v upanju, da se bo na cilju zaradi hormona sreče počutil bolje (in kratkoročno se mogoče res).
Tak odnos dolgoročno vodi človeka do prisilnega počitka v obliki kronične bolečine, gibalnih omejitev, poškodb in bolezni. Zato, ker imamo energije v razviti družbi dovolj, je tak odnos mogoče vzdrževati dlje časa, vendar s tem nastaja vse večji prepad nerazumevanja in nejasne komunikacije med umom in telesom, kar povečuje entropijo (razpad sistema) ter onemogoča sintropijo (rast in razvoj). Čutno-gibalna amnezija se v večini primerov začne razvijati že v otroštvu. Če se otrok razvija ob mami in okolici, ki je napeta, pod hudim pritiskom, v prevelikem stresu in je kronično zakrčena in tako ne more sprejeti viška energije od otroka na sebe, se na ta način ustvarijo vsi pogoji za nastanek čutno-gibalne amnezije.
Največ zakrčenosti se pojavi v območju vratu, središča trupa in medenice. Takšna zakrčenost redko vpliva na bolečine in bolezni že v otroštvu, čeprav se tudi to v zadnjem času pojavlja vedno pogosteje. Šele kasneje v življenju vedno bolj čutimo vpliv čutno-gibalne amnezije na fizični ravni v obliki bolečine, poškodb, bolezni (hernija, išias, skolioza, migrene, fibromialgija …). Zaradi togosti telesa lahko z leti postajamo preveč stabilni/trdi, nepremični in fiksni, tako na gibalni kot na čustveni ravni. Naš um ima zelo močno sposobnost sprejemanja, spreminjanja in prilagajanja. Tako imamo možnost z učenjem ter izkušnjami imeti vedno večji nadzor nad svojimi reakcijami ter dejanji, imeti visoko nadzorovano nestabilnost, stremeti k učinkovitem gibanju, krepiti voljo do dela in življenja, predvsem se pa bolje zavedati telesnih občutkov.
Ignoranca telesnih občutkov in slepo stremljenje k cilju sodobno družbo vedno bolj pelje na rob prepada tako na psihični (čustveni) kot fizični (gibalni) ravni. Bolj, ko tonemo v senzorno-motorno zanko in spiralo problemov, večja je ločenost volje od razuma, uma in telesa, človeka od narave in univerzuma.
