Večina ljudi danes diha pretežno s prsnim košem, kar imenujemo prsno oziroma klavikularno dihanje. Pri takšnem načinu dihanja se prsni koš dviga in širi, pri čemer so močno obremenjene medrebrne mišice. Sočasno se zaradi dvigovanja in spuščanja ramenskega obroča povečano aktivirajo tudi mišice ramen, vratu in zgornjega dela prsnega koša.
Takšen vzorec dihanja je energetsko potraten. Zahteva več napora, pospeši srčni utrip in poveča porabo energije v primerjavi z dihanjem, ki ga vodi trebušna prepona. Poleg tega prsno dihanje vključuje predvsem zgornje in srednje dele pljuč, medtem ko spodnji del pljuč — ki je najširši in najbolj prekrvavljen — ostaja slabo izkoriščen.
S tem se vzpostavi začaran krog: neučinkovita izmenjava plinov zmanjša oskrbo tkiv s kisikom, kar telo poskuša nadoknaditi s hitrejšim dihanjem. Posledično se učinkovitost dihanja še dodatno zmanjša, napor pa se stopnjuje.
Ko se dihanje pospeši, se pospeši tudi srčni utrip in krvni obtok. To dodatno obremeni dihalni sistem, ki mora nadomeščati neučinkovit prsni vzorec. Telo se tako postopno premakne v stanje stalne simpatične aktivacije — v odziv »boj ali beg« — kar negativno vpliva na delovanje vseh telesnih sistemov ter na psihično in telesno počutje.
Čeprav je dihanje osnovna življenjska funkcija, to še ne pomeni, da telo samo po sebi ve, koliko zraka dejansko potrebuje. V sodobnem okolju večina ljudi diha bistveno preveč — tudi do trikrat ali štirikrat več, kot bi bilo optimalno. Hitrost življenja se je skozi čas povečala, število dražljajev, odločitev in obveznosti v enem dnevu pa se je močno razširilo. To povečuje notranji pritisk in dodatno obremenjuje telo.
Ob takšnem tempu se mišični tonus zviša, gibljivost trupa se zmanjša, vdih postane plitek. Prsna in trebušna votlina sta utesnjeni, kar omeji dostop zraka do spodnjih delov pljuč in poruši optimalno razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom.
Takšen dihalni vzorec je tesno povezan s kroničnim stresom, sedečim načinom življenja, pomanjkanjem zavestnega, neagresivnega gibanja, neustrezno prehrano ter zaprtimi in pretoplimi bivalnimi prostori. Posledice se kažejo kot kronična utrujenost, povečana potreba po poživilih in sladkorju, motnje spanja, težave z dihali, srčno-žilne obremenitve ter splošno slabše počutje.
Našim prednikom je bila ključna učinkovita poraba energije, sodobnega človeka pa vodi predvsem učinkovita raba časa. Velik del dneva preživimo sključeni pred zasloni, v nenehni miselni razpršenosti in večopravilnosti. Telesne signale pogosto prezremo, odnosi postajajo površni, gibanje pa je usmerjeno v premagovanje telesa namesto v sodelovanje z njim.
Takšen življenjski slog pospeši dihanje in poveča pretok zraka skozi telo. Na prvi pogled se to zdi koristno, v resnici pa telo potrebuje počasno, mehko in obremenitvam prilagojeno dihanje. Prav tako bi morale biti obremenitve prilagojene stopnji telesnega zaznavanja in gibalne inteligence.
Tak pristop podpira dolgoročno zdravje, krepi imunski sistem in izboljšuje telesno učinkovitost.
Telesno pripravljenost ljudi lahko pogosto zelo jasno prepoznamo že po tem, kako dihajo med enako aktivnostjo. Če se na sprehodu ali pohodu za trenutek ustavimo in opazujemo ljudi pri hoji ali vzponu, razlika hitro postane očitna.
Nekateri se gibljejo lahkotno, z občutkom za ritem in z vidnim užitkom. Njihovo dihanje je večinoma nosno in umirjeno. Drugi isto pot premagujejo z velikim naporom, hlastajo za zrakom in delujejo, kot da jih obremenjuje že sama gravitacija.
Ko začnemo na gibanje gledati kot na življenjski proces, upočasnimo tempo in poiščemo prijetne občutke v samem gibanju, sčasoma resnično razumemo staro zgodbo o želvi in zajcu.
Počasi, z občutkom in zavestjo se pride daleč — in varno.
