Ko nam zavestno gibanje preide v navado, se začnemo zavedati, da samo skozi redno, vztrajno, potrpežljivo in radovedno raziskovanje lahko razvijamo čutenje(senzorno zaznavo) in večjo kontrolo nad gibanjem/vedenjem(motorni odziv).
Na ta način spremembe postanejo nepogrešljivi del nas, saj se redno učimo, kako postati boljša verzija sebe.
Kot odrasli podležemo temu, da je normalna stvar izgubiti svobodo gibanja in nadzor nad mišicami.
V bistvu postanemo zakrčeni in napeti, nato pa nam zmanjka potreben občutek in nadzor nad telesom, da bi odpravili to napetost.
To nas postavlja v izrazito slabši položaj v življenju, saj si s tem otežimo preprosto vsakodnevno gibanje in učenje novih gibov/veščin.
Thomas Hanna je to stanje pomanjkanja nadzora opisal kot senzorično motorno amnezijo.
V tem stanju smo v bistvu pozabili, kako prosto zaznavati/čutiti in gibati svoje mišice.
Največ napetosti se pojavi v območju vratu, središča trupa in medenice.
Zaradi togosti telesa lahko z leti postajamo preveč stabilni/trdi, nepremični in fiksni, tako na gibalni kot na čustveni ravni.
Naša zavest ima sposobnost sprejemanja, spreminjanja in prilagajanja.
Tako imamo možnost z učenjem ter izkušnjami razvijati nadzor nad svojimi odločitvami in dejanji, postati bolj učinkoviti v gibanju, krepiti voljo do dela in življenja, se bolje zavedati telesnih občutkov.
Ignoranca telesnih občutkov in slepo strmljenje proti cilju, sodobno družbo vedno bolj pelje na rob prepada tako na psihični, čustveni in fizični(gibalni) ravni.
Bolj ko tonemo v senzorno motorno amnezijo in spiralo problemov, ki je ta prinaša, večja je ločenost volje od razuma, uma in telesa, človeka od narave in univerzuma.
Torej, kako smo izgubili nadzor nad telesom?
Vse, kar se dogaja v našem življenju, se izraža v našem telesu in skozi naše telo, v vsaki pritožbi, prepiru, vsaki nesreči, vsaki poškodbi, vsakem pretrganem odnosu, vsakem soočenju, vsaki misli in vsakem čustvu, celotna naša zgodovina je skrita v telesu.
Govorimo o fiziološkem ter funkcionalnem odzivu na stres ali težke dogodke. To so obrambni odzivi, s katerimi ščitimo našo notranjost, kadar je to potrebno.
Kadar ti odzivi preidejo v tako močno navado, da so ves čas nezavedno aktivirani, ob premikanju določenih mišic nimamo več občutka in nadzora nad tem, kako jih premikati.
Sčasoma izzvanih refleksov, ki povzročijo stalno mišično napetost v našem senzorično motoričnem sistemu ne moremo več sprostiti hote, naj se še tako močno trudimo.
In kako so izražene vse te izkušnje?
Kot nezavedne mišične napetosti.
Te nezavedne napetosti se kopičijo, prispevajo k naši SMA, in ker so nezavedne, se zdijo zunaj našega nadzora in ko se kopičijo, vedno bolj motijo našo svobodo gibanja.
To pogosto privede do tega, da ne moremo početi stvari, ki jih želimo početi, razen če imamo ali dobimo zmožnost prenehati delati stvari, ki jih ne želimo početi.
Ali vidite v katero smer gre takšna dinamika?
Zaradi kronične zakrčenosti telesa se ne moremo učinkovito gibati naprej, ker sami sebe vlečemo/zaviramo nazaj. “Kot bi v avtomobilu imeli nogi istočasno na gasu in bremzi.”
Ko nastopi SMA, živčno mišičnega sistema ne moremo več zavestno nadzirati niti občutiti, saj se kronična mišična napetost aktivira v centralnem živčnem sistemu, ki ni pod našim zavestnim nadzorom.
Do največjih izgub mišičnega spomina pride v osrednjem delu telesa, tam kjer je medenica povezana s prsnim košem.
“Osnovna somatska naloga v našem življenju je , da skozi čas razvijamo in izboljšujemo nadzor nad seboj …”
Ko pričnemo z urejanjem zavesti, se soočamo s svojimi vzorci in jih imamo možnost spreminjati in si s tem spreminjati življenje.
Um in gibanje sta neločljiva, tesno povezana in soodvisna.
Kot vemo možgani dajejo mišicam ukaze, te pa pošiljajo povratne informacije
somatska praksa in napredno gibanje učita, kako bolje občutiti telesne premike in kako nanje vplivati.
Čutno-gibalna amnezija popači čutenje telesa, posledično se zmanjša nadzor uma nad gibanjem.
Zato smo lahko omejeni glede možnosti učinkovitega reševanja težav, ki nas pestijo.
Kako odpraviti težave, neravnovesja, bolečine, gibalne omejitve je temelj somatsko-gibalne prakse.
Najbolj neposredna svoboda, ki jo lahko dosežemo, je sposobnost čutenja svobodnega gibanja.
Biti svoboden v lastnem telesu.
To doživljamo kot otroci, a nekako izgubimo, ko se premikamo skozi čas / življenje.
Če redno ozaveščamo in uporabljamo telesno funkcijo, lahko svobodno gibanje ohranimo veliko dlje, kot smo bili učeni in vajeni v preteklosti.
Saj poznate pregovor:
‘Use it or you lose it ‘
Karim
