Če smo v otroštvu morali svoje spontano, avtentično vedenje potlačiti in se kronično prilagoditi zahtevam okolja v katerem smo odraščali, potem smo morali razviti kronično zakrčenost mišic.
Če je bilo prilagoditev preveč, smo razvili močnejše zakrčenosti, če jih je bilo malo, smo razvili šibkejše zakrčenosti. Takšna prilagoditev na okolje pa vedno ima vpliv na osnovne telesne funkcije, kot so dihanje, gibanje in delovanje energetskih sistemov. Kronična prilagoditev vedenja vedno pomeni tudi kronična prilagoditev produkcije življenjske energije, da le ta ni premočna, saj močna življenjska energija pomeni tudi močna potencialna energija čustev, ki pa za okolje, ki živi v kroničnem pomanjkanju časa, niso zaželena.
Na delovanje energetskih sistemov najbolj vpliva dihanje, saj za kvalitetno spremembo kemične energije hrane in vode v življenjsko biološko energijo potrebujemo kisik.
Paradoks pa je ta, da je za primeren prenos kisika v kri in tkiva potrebno imeti dovolj visok nivo CO2 v pljučih in krvi. Ko imamo raven CO2 v krvi previsoko, takrat dihamo hitreje in globje. Ko je raven CO2 v krvi prenizka, dihamo upočasnjeno, zato se ta raven poveča. Za optimalno delovanje energetskih sistemov je torej potrebno imeti dovolj visoko toleranco na CO2 in sposobnost počasnega, umirjenega dihanja v spodnji del pljuč s trebušno prepono, da bi lahko imeli dovolj visoko raven CO2 v krvi in s tem primerno količino kisika v tkivih.
V telesu se nenehno odvijata dva procesa, ki nam omogočata povrniti življenjsko energijo. Eden je aerobni, drugi anaerobni proces.
Aerobni poteka v prisotnosti kisika. Aerobni proces je zelo varčen, saj ena molekula glukoze napolni z energijo 38 molekul ATP-ja. A je zaradi višje kompleksnosti tudi počasnejši in nižje odziven na nenadne potrebe po energiji.
Anaerobni proces poteka v odostnosi kisika. Takrat se morajo ogljikovi hidrati zelo hitro spremeniti v energijo, da bi zadovoljili potrebo po njej, zato izbere glukoza drugo pot, kot bi jo izbral kisik. Tako telo privarčuje s časom, a žrtvuje učinkovitost pretvorbe.
Pri anaerobnem procesu telesu uspe napolniti iz vsake molekule glukoze le dve molekuli ATP-ja, ker se v teh pogojih glukoza le delno razgradi. Zato se delno razgrajena glukoza pretvori v mlečno kislino in ne v ogljikove hidrate in vodo. Anaerobni proces, ki ima precej hitrejšo proizvodnjo energije ima za posledico razgradnjo velike količine glukoze, takšen proces pa ne more trajati dolgo – največ 90 sekund. Anaerobni procesi se aktivirajo za velike obremenitve v razmeroma kratkem času. Proces se ustavi, ko je v naših mišicah nakopičene preveč mlečne kisline. Ta proces je namenjen zagotavljanju velike količine energije v kratkem času in za kratek čas, kar nam omogoča učinkovit simpatičen odziv ter s tem večjo verjetnost preživetja, ko se znajdemo v nevarnosti.
Opisano dobro opiše to, da, če gibamo dominantno/kronično v anaerobnem načinu delovanja, to pusti posledice, kot so kronična vnetja/bolečine/bolezni in stanja.
Živimo v družbi, ki živi prehitro in smo v konstantni borbi s časom, kar spodbuja anaeroben proces in simpatično stanje avtonomnega živčnega sistema, ne smemo pa pozabiti, da se je človek skozi evolucijo razvijal skozi iskanje večje učinkovitosti porabe energije in ne časa.
Vsi dobro vemo in smo tudi imeli izkušnjo z močnimi čustvi in v praksi vemo, da močna čustva ustavljajo oz. upočasnjujejo čas. In če živimo v družbi, ki je obsedena s hitrostjo in borbo s časom, so močna čustva nezaželena , kar se najbolj pokaže pri starševstvu in vzgoji otrok. Starši zelo pogosto ne pustijo otroku da komplicira ali protestira ali da kaže močnih čustev, zato pogosto pride do tega, da se ustvari stanje, kjer so plitka čustva najbolj praktična za normalno delovanje v sodobnem okolju. Imeti plitka čustva pa vodi v plitko in hitro dihanje, kar vodi v omejeno gibanje in neprimerno telesno držo ter selektivno izražanje čustev. Eden od primerov ja ta, da se recimo oseba lahko jezi nenehno, če bi pa želel pokazati strah ali žalost skozi jok, tega ne zna, kar pa je nenaravno stanje, ki osebo vodi v določena podzavestna vedenja, vzorce in odzive, ki mu potem definirajo da lahko tako živi na najlažji način, vse ostale poti pa so ji veliko težje in se jih izogiba.
Takšno vedenje pa ni usklajeno s strukturo in funkcijo človeka, zaradi česa pride do kroničnih bolečin, bolezni in različnih kroničnih stanj, ki so v sedanjem svetu vse bolj pogosta in v močnem porastu. (Človek se je skozi evolucijo razvil v najkompleksnejše živo bitje. Ima najkompleksnejše gibanje in čustveno paleto.) Dokler tako plitek način deluje je v redu, samo s tem človeka, ki je zelo širok organizem in je sposoben kombinirati neskončno število različnih ritmov, koordinacij in gibanj, spremenimo v robota, ki je sposoben izvajati samo eden ali dva ritma, pri vseh ostalih pa ni dovolj učinkovit. Takšen način vedenja skozi čas vodi v kronično zakrčenost, kar vodi v kronične težave. Zato je za človekovo zdravje in odzivanje tako zelo pomembno pravilno dihanje, ki je mogoče samo takrat, ko dominantno delujemo v aerobnem načinu in s tem v parasimpatičnem stanju avtonomnega živčnega sistema.
Pomembno se je zavedati, da se podzavestni vzorci (sem spada tudi dihanje) spreminjajo skozi prvi newtonov zakon (aerobno delovanje) in ne skozi tretjega (anaerobno delovanje), četudi bi si vsi tega želeli. Zaradi omenjenega tudi večina ljudi obupa in prehitro odneha pri spremembah svojih navad, odzivov in vzorcev zaradi česa fizikalno gledano dolgoročno ne more priti do želenih sprememb. Imeti akutne težave in bolečine je naravno in lahko bi se reklo zdravo in bi bilo nerealno, če bi rekel, da je možno biti vse življenje brez njih. Razlika pa je ta, da čustveno zreli ljudje akutno fazo bolečine/težave sprejemamo, jih opazujemo in se na podlagi njih učimo ter spreminjamo. Zato čustveno zreli ljudje ne razvijajo kronična stanja, saj že pri akutnem stanju stvari uredijo, da se ne razvijajo naprej v kronična. Zato je za dolgoročne spremembe pomembno biti vztrajen in potrpežljiv in si tako v življenju omogočimo vse več užitka in manj težav.
Brez potapljanja v globino nezavednega polja se podzavesti ne da spreminjati, brez spremembe podzavesti pa se življenje dolgoročno ne more spremeniti (vsaj na bolje ne).
Redko kdo ima pogum za potapljanje v senčne dele sebstva, zato čestitam na pogumu in odločnosti vsem, ki se dvigate višje in greste v širino in globino življenja.
Karim Al Saleh
