Kako odpraviti senzorno-motorično amnezijo
Dolgotrajni in intenzivni treningi, tako pri vrhunskih kot rekreativnih športnikih, telo pogosto pripeljejo do zelo visoke aerobne zmogljivosti in učinkovitega transporta kisika. Ker je poraba kisika neposredno povezana s porabo energije, športnik na tej ravni zmore izjemne napore.
Hkrati pa se zaradi let ponavljajočih se obremenitev pogosto izgublja sposobnost zavestnega sproščanja mišic. Gibanje postaja vse bolj togo, manj prilagodljivo in energetsko neučinkovito. Posledice so pogostejše poškodbe, nihanja v telesni pripravljenosti, padec motivacije ter postopna izguba veselja do gibanja in tekmovanja.
Podoben vzorec lahko opazimo tudi v poslovnem in vsakdanjem življenju. Zaradi močne volje in želje po uspehu si pogosto naložimo preveč obveznosti. Zunanji pritiski naraščajo, stres se stopnjuje, telo pa mora ustvariti še več notranjega pritiska, da sploh lahko vzdrži tempo in zahteve okolja.
Da bi se »držali pokonci«, mišice ostajajo stalno napete. Če takšno stanje traja dlje časa, se razvije kronična napetost, ki deluje kot nekakšen telesni oklep — obrambni mehanizem, s katerim telo ščiti notranjost pred preobremenitvijo. Prav v takšnih pogojih se postopoma razvije senzorno-motorična amnezija, ki vodi v kronične bolečine, neučinkovito gibanje in izgubo stika s telesnimi občutki.
Pendikulacija kot pot iz senzorno-motorične amnezije
Pendikulacija je somatski učni proces, s katerim ponovno vzpostavimo zaznavanje, nadzor in zavestno sodelovanje z mišicami. Omogoča izboljšanje gibalnih vzorcev in vračanje občutka za telo.
V somatski praksi se pendikulacija uporablja kot osnova učenja zavestnega gibanja in regulacije mišičnega tonusa. Proces poteka v treh jasno ločenih fazah.
1. faza: zavestna kontrakcija
V prvi fazi mišice počasi in z zavedanjem aktiviramo. Napetost naj bo ravno tolikšna, da gib jasno zaznamo, ne pa premočna. Namen te faze je vzpostaviti stik z mišicami, nad katerimi smo izgubili zavestni nadzor.
Pozornost usmerjamo v občutke in skrbimo, da je gib prijeten. Aktiviramo mišice, dokler še zmoremo hkrati sproščati njihove antagoniste (nasprotne mišične skupine). S tem začnemo ponovno vzpostavljati fino kontrolo nad gibanjem.
2. faza: počasno sproščanje (ekspanzija)
V drugi fazi napete mišice zelo počasi sproščamo. Sprostitev poteka zavestno in nadzorovano, brez nenadnih popuščanj. Z vsako ponovitvijo skušamo gib narediti bolj tekoč, natančen in usklajen.
Pri prisotni senzorno-motorični amneziji se v tej fazi pogosto pojavijo nenavadni občutki: meglenost, praznina, tresenje, preskoki v gibu ali občutek pretirane zahtevnosti. To so običajni začetni znaki, da začnemo zaznavati stare, neučinkovite gibalne vzorce.
Čim počasnejši je gib in čim bolj usmerjena je pozornost, tem več podrobnosti zaznamo, več popravkov naredimo in več se naučimo. Ključno je, da je gib od začetka do konca izveden zavestno.
Sčasoma se izboljšata tako zaznava kot kontrola, kar postopno odpravlja senzorno-motorično amnezijo.
3. faza: popolna sprostitev
V zadnji fazi za nekaj trenutkov popolnoma sprostimo telo in mu dovolimo, da se preda tlom, gravitaciji in času. Brez napora, brez usmerjanja — kot bi ležali na topli peščeni plaži, brez zunanjih pritiskov.
Ta faza omogoča živčnemu sistemu, da predela nove zaznave in spremembe. Hkrati zavestno opazujemo razliko v občutku pendikuliranih delov telesa. Pogosto se ti že po nekaj ponovitvah zaznavajo kot večji, toplejši, mehkejši in bolj živi.
Na koncu nežno pregledamo celotno telo v stiku s podlago in sprostimo vsa področja, kjer še zaznamo napetost.
Raztezanje (strečing) in pendikulacija – ključne razlike
Pri pasivnem raztezanju mišice, ki je kronično napeta in izven zavestnega nadzora, pogosto sprožimo raztezalni refleks. Ta refleks povzroči odpor, bolečino ali občutek »prijetne bolečine«, ki v resnici kaže na obrambni odziv telesa.
Raztezanje je večinoma pasivno, brez prave zavestne kontrole in brez učnega učinka. Zaradi neprijetnosti se pogosto izvaja rutinsko, z vedno več napakami, kar lahko dolgoročno še poslabša stanje živčno-mišičnega sistema.
Pendikulacija deluje drugače. Z zavestnim gibanjem in občutkom spreminja senzorno-motorično stanje, možganom pa omogoča, da se ponovno naučijo učinkovitejšega upravljanja mišic in gibanja.
S pendikulacijo si povrnemo stik s telesom, izboljšamo kakovost gibanja in dobimo močno orodje za odpravljanje vzrokov bolečin, ne le njihovih posledic. Postanemo bolj prisotni, pozornejši in sposobni dlje časa ohranjati zavedanje pri gibanju in vedenju.
To poveča željo po gibanju, izboljša kakovost življenja ter nam pomaga ohranjati svobodo, samostojnost in vitalnost tudi v kasnejših življenjskih obdobjih.
