Dihanje ni omejeno le na pljuča, temveč je gib celotnega telesa. Z vsakim vdihom in izdihom sodelujejo mišice hrbta, trebušna in prsna votlina, trebušna prepona, čeljust ter medenica. Dih je zato vedno povezan z gibanjem in stanjem celotnega telesa.
To pomeni, da način gibanja vpliva na kakovost dihanja, hkrati pa način dihanja pomembno vpliva na kakovost gibanja. Za naravno in učinkovito dihanje mora imeti trup sposobnost zniževanja mišičnega tonusa. Le tako se lahko prsni koš in trebušna votlina prilagodita s spremembo oblike in volumna, ki sta nujna za poln vdih.
Bistvo zdravega dihanja je v tem, da zanj porabimo čim manj energije. To dosežemo z nizkim povprečnim mišičnim tonusom mišic, ki sodelujejo pri dihanju, ter z dobrim občutkom za sproščanje in gibanje telesa.
Ob vdihu se trebušna prepona aktivira in se pomakne navzdol v trebušno votlino. Ta se razširi, mišice trupa se podaljšajo in ustvarijo prostor, ki omogoča učinkovito delovanje trebušne prepone. Sočasno se blago aktivirajo tudi hrbtne mišice, ki hrbtenico rahlo usločijo in tako povečajo prostor v prsni votlini za bolj poln in globok vdih.
Kakovosten vdih omogoča tudi naraven in sproščen izdih. Pri izdihu telo izkoristi elastičnost pljuč in trebušne prepone, hrbtne mišice se sprostijo, spodnji del trebuha pa se blago aktivira, kar omogoči lahek izpust zraka iz pljuč.
Za zdravo dihanje je ključno učinkovito sodelovanje mišic hrbta in trebuha. To sodelovanje pa je pogosto omejeno zaradi kronično povišanega mišičnega tonusa. Hrbtne mišice so pogosto prekomerno aktivne zaradi refleksa zelene luči, mišice sprednjega dela trupa pa zaradi refleksa rdeče luči.
Sodobni način življenja pogosto povzroči, da sta oba refleksa aktivirana hkrati. Tako se dih znajde ujet med napetim sprednjim in zadnjim delom trupa, kar ustvari stanje splošne zakrčenosti in zadrževanja, znano tudi kot odziv zamrznitve.
Vpliv dihanja na zdravje hrbta
Dihanje s trebušno prepono v spodnje dele pljuč, skupaj z naravnim gibanjem medenice, je temelj zdravega hrbta. Ko dihanje postane neučinkovito, telo pogosto opozori z bolečinami v vratu in ramenih, togostjo v srednjem delu hrbta, bolečinami v križu ali težavami v medeničnem dnu. V hujših primerih se lahko pojavijo tudi težave z medvretenčnimi ploščicami.
Trebušna prepona je neposredno povezana s hrbtenico, saj se njeni ligamenti pripenjajo na dvanajsto prsno vretence (T12) ter na prvo in drugo ledveno vretence (L1 in L2). S tem je tesno povezana z osrednjim in spodnjim delom hrbta ter pomembno vpliva na njegovo stabilnost in gibljivost.
Motnje dihanja so pogosto posledica kronično povišanega mišičnega tonusa. Zakrčene mišice zmanjšujejo gibljivost telesa in omejujejo naravno gibanje hrbtenice, ki bi se morala ob dihanju prosto in ritmično premikati.
Stres dodatno poveča notranji pritisk v telesu in s tem mišični tonus. Povečan pritisk otežuje vdih, trebušna prepona postane preobremenjena, hrbet pa prevzame dodatno napetost, kar dolgoročno vodi v bolečino.
Raziskave kažejo, da bolečina v spodnjem delu hrbta močno vpliva na delovanje trebušne prepone. Ta se zmanjša, pomakne višje v prsno votlino, dihanje pa postane hitrejše in plitvejše. Tak način dihanja vodi v splošno utrujenost in posameznika ujame v začaran krog bolečine in izčrpanosti.
Pri ljudeh z bolečinami v hrbtu se trebušna prepona giblje hitreje in manj obsežno, kar povzroča neekonomično dihanje, večjo porabo energije in slabšo regeneracijo telesa.
Čustva in telesna napetost
Telesna napetost je tesno povezana tudi s čustvenimi stanji. Čustva, kot so strah, jeza ali žalost, se pogosto izrazijo prav skozi povečano mišično napetost v trupu in hrbtu. Tam se namreč ustvarja največ energije, ki poganja čustvene in stresne odzive.
Povezanost gibanja, dihanja in čustev je dobro znana in raziskovana že dolgo časa. Ameriški zdravnik dr. John E. Sarno je v svoji praksi ugotovil, da številne kronične bolečine niso posledica strukturnih poškodb, temveč nepredelanih čustvenih obremenitev. Pri svojih pacientih je opažal, da se bolečina pogosto pojavlja kot telesni izraz notranjih konfliktov, povezanih z delom, družino ali partnerskimi odnosi.
Dr. Sarno je stanje, pri katerem zaradi dolgotrajne mišične napetosti tkiva ne prejmejo dovolj kisika, poimenoval tenzijsko-mišični sindrom. Zanj je značilna napetost, ki se lahko razteza od čeljusti vse do medeničnega dna in postopoma oslabi številne telesne funkcije.
Somatska praksa omogoča, da posameznik ponovno vzpostavi stik s svojim telesom, zmanjša kronični mišični tonus ter izboljša kakovost dihanja, gibanja in čustvenega ravnovesja.
Torej, če želimo imeti bolj gibko hrbtenico, mehko medenico in prožen prsni koš ter manj težav z bolečinami in neravnovesji v območju medenice in medeničnega dna, spodnjega in srednjega dela hrbta, v vratu in glavi, se je dobro naučiti dihati pravilno.
Karim
