Pri svojem delu opažam dve zelo pogosti napaki pri dihanju;
Prvo kar dela dihanje nepravilnim in nezadostnim je, ker pljuča ne delujejo s polno amplitudo in s tem, v sebe vnašamo približno 16x manj kisika v minuti, kot bi lahko, če bi pljuča delovala optimalno.
Pri takšnem vzorcu je dihanje zelo plitko in komaj opazno, dihalne mišice ( trebušne, prsne, hrbtne, reberne, vratne, trebušna prepona…) so kronično zakrčene, zaradi česa so dihala v primežu napetih mišic, kar onemogoči, da bi prsni koš pri dihanju spremenil obliko in volumen in trebušna votlina obliko, zaradi tega je otežen in omejen tako vdih kot izdih.
Drugo kar dela dihanje nepravilnim je hiperventilacija, torej, da dihamo več kot bi to bilo potrebno glede na aktivnost, ki jo počnemo.
Preštejte koliko krat vdihnete in izdihnete v eni minuti.
Pri pravilnem dihanju bi morali dihati približno 8-12x v minuti. Ampak danes večina ljudi, tudi tisti, ki delujejo popolnoma zdravi in v dobrem fizičnem stanju, danes dihajo od 13-20x v minuti. To pa je preveč in dolgoročno vodi v hitrejšo entropijo.
Pri določenih bolezenskih stanjih kot na primer vnetju pljuč, je dinamika dihanja lahko celo od 60-70 vdihov v minuti.
Vse hitrejše dihanje je posledica, nepravilnega delovanja raspiratornega sistema, to pa je posledica nepravilnega delovanja avtonomnega živčnega sistema(AŽS).
Oseba, ki diha prehitro in preveč ima dominantnost simpatičnega stanja AŽS (bori se, ali beži), kar dolgoročno vodi v zamrznitveni refleks z vsemi nevšečnostmi, ki jih ta prinaša.
Zaradi nepravilnega navpičnega vdiha pljuča dobijo zelo malo zraka.
Človek pa poskuša, da nabere potrebno količino zraka na račun hitrejšega dihanja.
Ampak na ta način se hitreje obrablja dihalni aparat, saj je to energetsko neučinkovito in organizem na ta način ne more dobiti potrebno količino kisika v tkiva.
Tisto kar določa, koliko kisika lahko telo uporabi je ogljikov dioksid v krvi. Pri biologiji smo se učili kako vdihnemo kisik in izdihnemo ogljikov dioksid.
Večina bi mislila oziroma misli, da je ogljikov dioksid samo stranski produkt, ki ga je treba čim hitreje iztisniti ven iz telesa, vendar to ne drži.
Ogljikov dioksid je ključni dejavnik, ki omogoča sproščanje kisika iz rdečih krvničk, da ga telo lahko presnavlja.
Temu načelu rečemo Bohrov efekt, ko boste razumeli in osvojili to načelo fiziologije, boste želeli prenehati čezmerno dihati.
Kemik Chrisitan Bohr je leta 1904 odkril, kako se kisik sprošča v delujoče mišice in organe.
Večini danes je neznanka, da količina ogljikovega dioksida v krvi določa, koliko kisika lahko uporabimo. Način našega dihanja pa določa, kolikšna bo količina ogljikovega dioksida v krvi.
Če dihamo učinkovito imamo dovolj ogljikovega dioksida v krvi, naše dihanje postaja: tiho, nadzorovano, enakomerno.
Če dihamo prekomerno dihanje postaja: intenzivno, neenakomerno, nenadzorovano in izdihnemo preveč ogljikovega dioksida, zaradi česa naše telo zahteva več kisika.
Starodavna filozofija celo pravi, da ima vsak človek točno določeno količino vdihov in izdihov v življenju, zato je to osnovno funkcijo potrebno opravljati kar se da učinkovito.
Tisti, ki diha hitro in plitvo, zelo hitro izgoreva svojo energetsko rezervo in to lahko vodi v kronične težave.
Tisti, ki v večini diha počasi, umirjeno in globoko, postaja vse bolj varčen z lastno energijo, zaradi česa je lahko v življenju bolj motiviran, poleg tega pa ima manj zdravstvenih težav, saj se na ta način normalizira delovanje AŽS in s tem okrepimo naš imunski sistem.
Pravilno dihati pomeni dihati tako, da se pljuča napolnijo z zrakom, da organizem dobi maksimalno potrebno količino kisika in da se tkivo in vsaka celica napolni s kisikom.
Dihanje je dejansko gibanje celotnega telesa.
Pri dihanju prsna votlina spreminja obliko in volumen, trebušna votlina pa samo obliko.
Najpomembnejše je usklajeno gibanje trebušne in medenične prepone, ki sta fazno usklajeni to omogoča povezano delovanje spodnjega in zgornjega dela telesa.
Pri vdihu se trebuh sprosti in hrbtne mišice napnejo, kar omogoča kontrakcijo trebušne prepone, ki se izboči v trebušno votlino, kar zviša sposobnosti za učinkovit pretok zraka v spodnji najbolj s krvjo in kisikom obdan predel pljuč .
Pri izdihu se hrbtne mišice sprostijo, prav tako se sprosti trebušna prepona in vboči nazaj v prsni koš, viskoznost in elastičnost pljuč pa pripomore in olajša ta proces.
Izdihu lahko pomaga tudi rahla kontrakcija spodnjih trebušnih mišic.
V dihanje je vključena tudi čeljustna prepona, ki se ravno tako fazno usklajeno premika s trebušno prepono.
Prav na tak način diha novorojenček. Takšno dihanje je za nas ustvarila narava, in v naravi ni naključij, vse je z točno določenimi razlogi.
Ampak, ljudje se v glavnem z odraščanjem, odvadimo pravilnega dihanja.
Preterano topli in zatohli prostori sodobnega sveta, slabi medsebojni odnosi v družini, partnerskih odnosih, v službi, premalo gibanja ali gibanje brez občutka, so nas pripeljali do tega, da je človek pozabil dihati naravno. Danes ne moremo več dihati polno in svobodno.
Strah, skrbi, vzburjenost, eksplozije strasti, premočna volja… vse to krči naše mišice, ustvarja senzorično-motorično amnezijo, kar vpliva na stisnjenost naših dihalnih mišic in poti, kar popači dihanje.
Ljudje dihamo zelo nemarno, površno, komaj zadostno, tako nesvobodno, da je dihanje komaj dovolj da se koliko-toliko držimo pri življenju, vendar to ni dovolj, da bi bili zdravi, močni, radostni, igrivi in svobodni.
Takšno stanje lahko spremenimo, če sprejmemo dejstvo, da ne dihamo dovolj dobro in začnemo zavestno vaditi in s tem spreminjati dihalni vzorec, ki bi bil bolj prilagojen funkciji in strukutri telesa.
