Poskušati biti nekaj, kar nismo, zahteva nenehno omejevanje tega, kar v resnici smo. Kot da v istem telesu bivata dve bitji: eno, ki je (desna možganska hemisfera), in drugo, ki poskuša biti (leva možganska hemisfera). Ta notranji razkol se v gibanju in življenju kaže kot boj, ki zavira hitrost, moč, koordinacijo in ravnotežje. Zunaj športa pa takšen konflikt duši kreativnost, spontanost in sposobnost učinkovitega soočanja s stresom. In očitno v tem nisem sam – ta notranji boj je danes zelo razširjen.
Če opazujemo držo in neverbalno komunikacijo večine tekačev ali rekreativcev v fitnes centrih, lahko hitro zaznamo njihovo nelagodje v lastnem telesu. Mene osebno včasih celo zaboli, ko vidim koga, ki priteče mimo mene: s slušalkami v ušesih, sključeno držo, široko odprtimi usti, hlasta za zrakom, z napetim ali popačenim izrazom na obrazu in z mislimi nekje daleč stran od telesa.
Veliko športnikov in rekreativcev deluje, kot da hkrati pritiskajo na plin in zavoro. Ker ne čutijo svojega telesa, se ne zavedajo lastne neučinkovitosti. Takšno gibanje je nesmiselno in dolgoročno škodljivo. Razlog za to pa se skriva v senzorno-motorični amneziji in senzorični odtujenosti. Izgubili smo občutek, da nimamo občutka. Ker se ne čutimo, tudi ne moremo vedeti, kaj v resnici počnemo. Ne zavedamo se, da se v vsakem koraku borimo sami s sabo. Pozabili smo na telo in izgubili stik z občutkom integriranega, celostnega gibanja, kjer delujemo v enosti in energetski pretočnosti.
Ko se s pomočjo somatske gibalne in dihalne prakse naučimo bolj zavestno zaznavati telo, povečamo vpliv interocepcije na zavest in izboljšamo učinkovitost dihanja, se odpre naslednji korak: Gibanje. Tek je osnovni in najpomembnejši strukturni bipedalni gibalni vzorec človeka. Gibalni in dihalni vzorci so temelj, na katerem nastajajo vedenjski in čustveni vzorci. Kako se gibamo in kako dihamo, določa, kako delujemo, reagiramo in živimo.
Z rednim raziskovanjem somatskih vaj in sproščenega teka lahko ustvarjamo več moči z manj porabljene energije. Struktura telesa nam prek interocepcije sporoča, kako razmišljati bolj čutno, razsodno, vestno, kreativno in odgovorno. Iz takšnega mišljenja izhajajo odločitve in dejanja, ki imajo bolj jasne in pozitivne posledice. Višja telesna čutnost omogoča višjo čustveno zrelost, ta pa vodi v večjo učinkovitost dejanj in bolj konstruktivno uporabo moči.
Ko zares dojamemo, da sta gibanje in vedenje neločljivo povezana, postane pomembno, kako se držimo, kako dihamo, kako se gibamo in kako se vedemo. Ko začnemo svoje gibanje opazovati z drugega zornega kota, lahko vedno bolj celostno vplivamo nase in na okolico ter ustvarjamo več sintropije – več reda, smisla in povezanosti – v svojem življenju.
