Okolje visokega zunanjega pritiska zahteva od nas, da tudi mi dvignemo svoj notranji pritisk tako se naš živčni sistem odzove s simpatičnem stanjem boja ali bega in takrat se določene mišice skrčijo in skrajšajo, pri čemer se tudi zadebelijo, postanejo trše in bolj napete kot v stanju mirovanja. Takrat se energetsko pripravimo za potreben odziv, ki bi nam omogočil, da s svojim vplivom zunanji pritisk znižamo in se tako umirimo tako od zunaj kot znotraj. Če je naša čustvena zrelost dovolj visoka, da smo sposobni začutiti dvig notranjega pritiska in potencialno energijo skozi čustveno izražanje spremeniti v kinetično energijo in z gibanjem vplivati na okolje ter doseči želene ali potrebne spremembe, potem je naš sistem dovolj zrel in učinkovit, da skozi proces alostaze ustvarja boljše pogoje za homestazo in takrat se lahko vedno večkrat sprostimo, umirimo in preidemo v parasimpatično stanje AŽS.
Vsi smo v otroštvu raziskovali, spoznavali in se soočali s svetom okoli sebe, izražali smo čustva, bili smo avtentični, spontani, poleg tega pa smo se tudi velikokrat oz. pogosto prevečkrat počutili nemočne, prepuščeni v roke svojih čustveno nezrelih skrbnikov. Katerakoli oblika zlorabe naše otroške nemoči iz strani okolja, nas pripelje do odtujitve od svoje izvorne avtentične energije in s tem tudi do prekinitve komunikacije med umom in telesom skozi popačitev dihanja in zakrčenosti v središču trupa, najbolj izrazita zakrčenost se pojavi prav v predelu trebušne prepone.
Povišan mišični tonus ustvari blokade v pretoku informacij, katere se na poti iz notranjosti do površine telesa zmanjšajo, popačijo ali potlačujejo, zaradi česa se povezava med umom in telesom ločuje. Čeprav na zavestni ravni vemo, da ta povezava obstaja, jo ravno zaradi povišanega mišičnega tonusa ne moremo resnično občutiti. Kvalitetna povezava med umom in telesom je direktno povezana z kvaliteto dihanja. Primarna dihalna mišica trebušna prepona prenaša impulze, informacije, potencialno energijo iz spodnjega dela telesa proti zavesti in določa količino energije dostopne za gibanje in izražanje čustev.
Razumevanje telesnih procesov na zavestnem nivoju brez prave prakse in potrebnih dejanj ni dovolj. Šele, ko zmanjšujemo mišične napetosti začenjamo čutiti pretok energije, dovolimo strahovom in ostalimi potlačenimi občutji in čustvi, da pridejo na površje. To je seveda lažje reči kot narediti, saj smo v otroštvu ravno zaradi nemoči ustvarili to razliko med racionalnim in iracionalnim delom sebe, v odrasli dobi pa se bojimo, da bi izgubili kontrolo uma nad telesom in se prepustili življenju. V otroštvu nam je to pomagalo, da smo si prišparali kakšno klofuto v fizični ali verbalni obliki, danes pa zaradi te ločenosti sami sebe kaznujemo zaradi tistih, ki nekoč niso znali drugače, kot so delali z nami.
Zaradi ločenosti med umom in telesom ustvarjamo masko kako bi sebe zaščitili pred okolico ali kako bi okolico zaščitili od lastne notranjosti. Tako izgubljamo svojo avtentičnost in imamo občutek, da nismo dovolj ter, da nam vedno nekaj manjka. Telo dojemamo kot objekt za izpolnjevanje želja, vendar pretiravanje v tem nas privede do razočaranja, otožnosti, obupa ali iskanja novih želja s katerimi bi zapolnili praznino katero čutimo v sebi.
Zaradi hitrosti tempa življenja in prevelike pomembnosti časa se nam lahko dogaja, da imamo nehote kronično napete mišice v čeljusti, vratu, ramenih, hrbtu, medeničnem dnu, trebuhu, zaklepamo kolena, zadržujemo dihanje, stiskamo pesti, trzamo z nogo, imamo tike itd. Podzavestno napenjamo določene mišične skupine in zaradi premalo zavedanja, občutka in nadzora ne prepoznamo takšnega vedenja ali pa smo zaradi takšnih in drugačnih razlogov(potlačena čustva, poškodbe, prisilna drža, kroničen stres…) pozabili kako določene mišice sprostiti. Če se upočasnimo in postanemo bolj zavestni, lahko spoznamo, da vedno obstaja drugačna pot in da se lahko zavestno odločimo narediti nekaj drugače kot v preteklosti.
Ko se dovolj upočasnimo in izboljšamo stik med zavestjo in telesom začnemo prepoznavat svoje vzorce, navade in odzive. Vendar to, kar bomo od začetka začutili ali spoznali velikokrat ne bo prijetno. Ničkolikokrat se stranke na upočasnjeno gibanje in dihanje odzovejo s slabostjo, vrtoglavico, vznemirjenostjo. Namesto, da bi se s počasnostjo pomirjali in umirili, postanejo živčni in nemirni. Ker je visoka hitrost in stanje vzburjenosti/vznemirjenosti postala naša navada, nam je nenavadno in neudobno biti umirjen in sproščen. Na sproščanje se pogosto odzovemo alergično.
V kulturi, kjer je anksioznost postala običajna stvar, da smo dovolj hitri, da lahko sledimo normam nenormalne ali vsaj nenaravne družbe, nam je postalo običajno, da delujemo kronično na visokih obratih in v preveliki hitrosti, namesto, da bi bili večkrat bolj počasni in na trenutke hitri, umirjeni in na trenutke vznemirjeni, predvsem pa, da bi bili bolj dinamični in učinkoviti pri pulsiranju med ekspanzijo in kontrakcijo, med visoko in nizko ravnjo potencialne energije. V družbi v kateri živimo, gibanje postaja vse bolj linearno, štorasto, trdo, rigidno. Človek pa ima tudi sposobnost biti in postati bolj pretočen, lahkoten, graciozen, bolj uravnotežen in dobro skoordiniran. Če bi se gibanju posvetili bolj zavestno, počasi in premišljeno bi lahko to lahkotnost tudi dosegli.
Če razmislimo, da učenje poteka prek našega senzoričnega sistema, se v hitenju zataknemo v kronično neučinkovite ponavljujoče se vzorce vedenja in gibanja ter se tako nenehno učimo, kako biti zaskrbljeni, prestrašeni, v dvomu, trdi, neusklajeni in nerodni. Kar vsakodnevno predstavljamo našemu umu, je različica ravnotežja in ravnovesja in če ponavljamo neučinkovite vzorce na dnevni ravni, potem je ironično ta različica neuravnotežena in neuravnovešena in tako na dnevni ravni ustvarjamo navidezno ravnovesje, ki se mora zaradi fizikalnih zakonov slej kot prej sesuti. Sesutje iluzije pa vedno vodi človeka v depresijo na različnih ravneh(psihična, telesna, finančna, čustvena…). Ko neuravnoteženost in neravnovesje postaneta norma ali običaj, lahko premikanje proti ravnotežju in ravnovesju sprva povzroči moteč in močan kontrast živčnemu sistemu.
Ko se odrečemo diktatorske kontrole uma, takrat telesu dovolimo, da večkrat prevzame krmilo nad celoto. Tako ustvarjamo naravno razporeditev vlog med umom in telesom in dovolimo občutkom, da iz globine telesa pridejo na površje. Razumemo, da strahovi iz preteklosti niso več tako veliko kot so bili v otroštvu, ko smo se počutili nemočne. Dovolimo si izražati čustva, povrnemo si zaupanje v sebe in v svoje telo.
Somatska praksa nam pomaga pri vzpostavljanju notranjega ravnovesja in boljše komunikacije med umom in telesom. Z povečanjem amplitude in kvalitete dihanja, si vrnemo naravno funkcijo diafragme, katera postopoma postane vse bolj prepustna, da se lahko čustva iz telesa prosto pretkajo do zavesti. Povezujemo um in telo, zavest in podzavest. Dvigujemo samozavest in zaupanje v sebe, bolje se počutimo in samo tako lahko z življenjsko energijo kateri imamo na razpolago izpolnjujemo realne želje in potrebe brez slabih posledic na lastno zdravje.
(Viri članka: Matija Sabljak)
