Močna jeza oz. bes in gnev so močne oblike energije, ki nam pogosto ne dopustijo da smo umirjeni in zdravi.Kadar je človek v močni jezi, njegovo dihanje preneha biti rimično. Že stare filozofije pravijo; če je dihanje neritmično, takrat je Življenjska energija oslabljena. Oslabljena Življenjska energija pri neritmičnem dihanju onemogoča, da bi nad čustvi imeli nadzor in to vodi v destruktiven odnos do sebe ali okolja. Dobesedno so ta čustva tako močna kot gorska reka, ki drvi iz gore in nosi vse pred seboj!
Takšna čustva uničujejo vse okrog in tega človeka, ki je prepuščen tem energijam. Obvladovanje jeze ali besa ne moremo doseči na silo, ker enostavno ne moremo sami sebi ukazati da se ne jezimo – s takšnim načinom jo lahko samo še bolj podkurimo. Ponavadi so razlogi za jezo realni in če jo zanikamo ter jo želimo potlačiti ustvarimo notranji boj s samim seboj. Če čustva želimo pod prisilo ustaviti, jih samo potlačimo v globino našega telesa in tam se ta energija pretvori v vnetne procese, kar vodi v kronično bolečino in bolezni ali pa se spremeni v druge oblike energije, recimo v strah in depresijo. Enostavno se neda ukazati jezi, da izgine, vendar se jo lahko izrazi in uredi na kreativen način- to se lahko naučimo s pomočjo dihanja.
Skozi učenje pravilnega dihanja, začnemo na jezo gledati s strani opazovalca, priče. Ustvari se prostor v katerem dobimo več časa, med reakcijo iz telesa in akcijo, ki jo naša zavest pošlje v okolje ali proti telesu. Začnemo biti opazovalec notranjega dogajanja in pri tem dobimo možnost vaditi čustveno zrelost in čustveno učinkovitost in se učiti, kakšna je najboljša možna rešitev v dani situaciji, da bi čustvo konstruktivno izrazili in uredili potrebno pri sebi in okolju.
Prvi korak je zavedanje interocepcije(zavedanje dražljajov, ki pridejo iz notranjosti telesa do zavesti) in propriocepcije (zavedanje lastnega telesa v prostoru), ko dosežemo višjo stopnjo zavedanja, dobimo možnost drugačnih odločitev in dejanj in to vodi v drugačne rezultate. Dihalne vaje so nam lahko v veliko pomoč pri sproščanju potlačene jeze in doseganju večje čustvene/gibalne/vedenjske zrelosti in učinkovitosti. Pogosto imamo omenjeni čustvi tako globoko potlačeni v podzavest, da se ju niti ne zavedamo, pa čeprav je na telesni govorici razbrati, da je čustvo prisotno.
Poiščite svoje točke telesne napetosti in telesno govorico:
-stiskanje zob in čeljusti
-napet tilnik in vrat
-bolečine v vratu, ramenih, hrbtenici, križu
-grizenje noht ali ustnice
-tresenje nog/kolen med sedenjem
-različni tiki
-nepojasnjene napetosti v mišicah
-glavoboli
-napeto lasišče
-napete očesne mišice
-gube med obrvmi
-slaba telesna drža
-kožni problemi
-astma
-alergije
-smrčanje, spalna apneja
…
Jeza, bes in gnev so čustva, ki so tesno povezani z možganskim refleksom landau ali refleks akcije/zelene luči. Tipična drža za ta refleks je lordozna drža z pretirano usločenostjo hrbtenice. Težišče telesa je predvsem na petah in oseba pogosto zaklepa noge v hiperekstenzijo tako, da ves pritisk iz stegen prenese na kolena in ledveni del hrbta. Poleg hrbtnih mišic se napnejo tudi ritne, mečne in zadnje stegenskem mišice, ramena se potegnejo nazaj, glava pa dvigne navzgor. Telo se postavi v držo vojaka, ki je pripravljen za napad ali akcijo.
Ta refleks človeku omogoča, da se premika naprej proti cilju, željam in prihodnosti, vendar pretirano spodbujanje tega refleks, ki preide v podzavesno navado, vodi v težave. Taka oseba ima dominantno simpatično delovanje avtonomnega živčnega sistema (stanje boja), prepogosto je v večopravilnost in ima pretiran občutek odgovornosti in občutek krivde, ko nima kaj za početi (težko mu je dolgčas), v glavi ima neskončno misli kot bi bil čebelnjak v njemu, kar pogosto privede do bolečin v čeljusti in tenzijskih glavobolov. Takšna drža in navade, ki spremljajo refleks zelene luči, privedejo to težav kot so: išias, hernija, bolečina v spodnjem delu hrbta, vratu in ramenih, če naštejem najbolj pogoste. Taka oseba je pogosto nestrpna in se ji povsod mudi, tudi takrat, ko ni treba.(primer: težko čaka umirjeno, ko je gneča ali rdeča luč na cesti, pogosto pritiska na gas medtem, ko avto miruje). Namesto drugih sprejema odločitve in se zaradi načina delovanja v srednjih leti močno utrudi, izčrpa in izgoreva.
Zato lahko rečemo, da kronična bolečina v hrbtenici vztraja, ker je družbeno-psihološko povezana in pogojena.Če je naš hrbet napet in pozabimo, da moramo hrbtne mišice sproti sproščati, se bodo mišice naučile, da je njihovo normalno stanje prekomerna napetost. Če mišice ostanejo v napetosti, so manj učinkovite ter postanejo utrujene in šibke ter izgubijo polno valovanje med ekspanzijo in kontrakcijo in gibanje postane omejeno, trdo in boleče. Zato čedalje bolj čutimo utrujenost, bolečino in zategnjenost v spodnjem delu hrbta, čedalje manj pa razumemo, zakaj smo v takšnem stanju.
Z rednim raziskovanjem somatskega gibanja in dihalnih vaj izboljšujemo komunikacijo med možgani in mišicami ter s tem odpravljamo senzorično-motorično amnezijo, ki je glavni razlog za zakrčenost telesa, gibalne omejitve, kronične bolečine in bolezni. Z pendikulacijo in zavestnim gibanjem boste razvijali občutek, natančnost in kontrolo nad mišičnim tonusom, kar vam bo omogočalo sproščati prenapete mišice, urejati gibanje/dihanje in s tem boste lahko uredili vzroke za vaše težave. S somatskim pristopom reševanja težav, se učimo bolj usklajenega in lahkotnega gibanja ter izboljšamo zavestni nadzor nad mišicami. Vse bolje se zavedamo sebe, svojih mišic in svojih gibov ter izboljšamo občutek za interocepcijo ter propriocepcijo, ki sta ključni za učinkovito in ne-boleče gibanje ter čustveno zrelost in učinkovitost.
(Mišice refleksa zelene luči)
