Pozdravljen Karim,
Delavnica »Smernice iz jedra« me ni pritegnila naključno. In vem, da nič ni naključje. Jaz in moje telo, gibanje mojega telesa in občutki ženstvenosti, to so področja, ki jih kar intenzivno raziskujem v zadnjem letu. Mnoge zdravstvene težave so me zelo zgodaj pripeljale do raziskovanja v tej smeri in hvaležna sem, da sem se lotila težav z raziskovanjem razlogov zanje in prevzela odgovornost za vsa stanja, v katera sem pripeljala telo. Prepoznavam pretekel odnos do športa in samega gibanja ter dejstvo, da sem šport zlorabljala in ne uporabljala – saj sem tako pogosto šla brezglavo preko svojih meja, kljub bolečinam v hrbtenici, mnogimi hormonskimi težavami, vsem znakom utrujenosti, izčrpanosti. Vprašanje je bilo, ali sem to počela ker se ne sprejemam? Ker se ne morem gledati takšne, kakršna sem? Ker bežim pred težavami? Ali to počnem, ker moje telo tja želi? Sebe razviti in podpreti. Zdaj začenjam uživati v gibanju in tvoja delavnica je bila velik doprinos temu.
Na delavnici je bil zame izziv že pred vso skupino izvajati stoječe vaje in se osredotočiti le nase in svoje telo. To je bilo pod tvojim izjemno prijetnim pristopom in načinom vodenja mnogo lažje. Nato pa vse te na videz enostavne in precej preproste vaje organskega gibanja, ki to niso, ko maksimalno pozornost usmerimo izvajanju. V meni so »oživljale« občutke sprejetosti in spoštljivosti do svojega ženskega telesa, ki so že od nekdaj močno zatrti. Med delavnico me je večkrat prešinil nekakšen občutek ponosa, da vlagam svoj čas in energijo tako preciznemu ukvarjanju s seboj – s svojim telesom, umom, občutki …
Toliko iskanja novosti, preizkušanja raznih vrst športa in potrebe po preseganju svojih zmožnosti ter dokazovanju skozi gibanje in s tem zlorabljanja telesa opažam pri ljudeh (saj sem bila tudi sama med njimi), pozornosti na osnove, kot je samo zavedanje stanja lastnega telesa in učinkovito gibanje pri sami hoji, teku, pa namenjamo tako malo. Po delavnici pogosto kar spontano, pred ogledalom, izvajam vajo, ki me v tistem trenutku »pokliče« in me včasih popelje v ples, kar bi se mi zdelo še ne dolgo nazaj povsem nemogoče zame. Pozorna postajam na to, kako stojim, pri daljšem teku zmorem dihanje skozi nos, veliko pozornosti namenjam pogledu in medenici, po njem pa je občutek povsem drugačen – lahkoten in napolnjen. Vse to in še več je razlog, da sem ti izjemno hvaležna za vso predano znanje in zagotovo se bom udeležila še kakšne delavnice.
Hvala, lep pozdrav.
Alja
