Odmrznitev membrane s somatsko prakso
Kronično mišično zakrčenost in neučinkovito dihanje najpogosteje razvijemo kot posledico dolgotrajnih pritiskov iz okolja, s katerimi se ne moremo, ne znamo ali ne smemo soočiti niti pred njimi pobegniti. Telo se v takšnih okoliščinah preklopi v simpatično stanje avtonomnega živčnega sistema, kjer začne ustvarjati potencialno energijo, namenjeno reševanju pritiska in ponovni vzpostavitvi ravnovesja. Cilj tega procesa je vrnitev v parasimpatično stanje, v stanje sproščenosti in regeneracije.
Če pa posameznik odrašča v okolju nizke čustvene zrelosti, kjer starša nista bila sposobna vzpostaviti sodelovalnega in stabilnega partnerskega odnosa, se mora otrok prilagoditi. Pogosto to pomeni, da zamrzne svojo spontanost in avtentičnost, s čimer zmanjša tveganje razpada družine ali čustvenega kaosa. S svojo prilagoditvijo otrok poveča učinkovitost okolja, vendar to stori na račun lastnega telesnega, dihalnega in čustvenega delovanja.
Tak otrok v globini razvije kronično stanje zamrznitve. Življenje se postopoma preseli v glavo, stik s telesom se zmanjša, boleči spomini, občutki in čustva pa se zaklenejo v telo. Razvije se notranja nemoč, ki se lahko navzven kaže tudi kot pretirana, pogosto destruktivna moč. Namen te prilagoditve je zmanjšati zavedanje realnosti in razviti pogojne odzive ter iluzije, ki omogočajo preživetje v zahtevnem okolju.
Okolica takšni osebi pogosto ne dopušča ravnanja po lastnih občutkih, izražanja čustev ali realnega vplivanja na okolje. Otrok lahko postane pretirano priden, miren in ubogljiv ali pa impulziven, nemiren in besen. Ko otrok odraste, potlačena čustva, občutki in spomini, ki nosijo veliko bolečine in neizražene agresije, ostanejo ujete v telesu. Sčasoma se ta notranja zamrznitev začne kazati kot kronična telesna in psihična stanja.
Somatska praksa omogoča razumevanje teh dinamik. Razumevanje zmanjšuje strah, ki je zapisan v membrani telesa, torej v prečnoprogastih mišicah, fascijah in koži. K razumevanju dodamo somatske vaje, katerih namen je zniževanje mišičnega tonusa, ponovno povezovanje telesa in zavesti ter zmanjševanje simpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema. S tem postopoma krepimo parasimpatično stanje, stanje nižje napetosti, večjega ugodja in globljega zavedanja telesa.
Ker je takšno stanje pogosto v popolnem nasprotju s stanjem, ki smo se ga naučili v otroštvu, v procesu skoraj vedno pride do sproščanja tistega, kar nekoč ni smelo, znalo ali moglo biti izraženo. Pri somatski praksi se zato pogosto pojavijo občutki ali bolečine, ki jih prej nismo zaznavali, ali pa se določene bolečine začasno vrnejo. Te bolečine niso nove, temveč so bile v preteklosti potlačene in ne razrešene.
To je normalen in pomemben del procesa. Omogoča prehod iz kroničnega stanja senzorno-motorične amnezije v bolj akutno zaznavanje, kar je predpogoj za resnično zdravljenje. Bolečina v tem kontekstu postane informacija, ki nas uči, kaj je potrebno spremeniti, da bi lahko živeli bolj usklajeno in dolgoročno bolj zdravo.
Napeto, zategnjeno in togo telo je v mnogih pogledih podobno ozeblemu telesu. Zavedanje telesa je zmanjšano, spontanost je omejena, vendar takšno stanje posamezniku omogoča preživetje v zanj pretežki realnosti. Težava nastane, ko se človek na to stanje navadi in ga ohranja tudi takrat, ko se okoliščine že spremenijo. Tako se kronično stanje senzorno-motorične amnezije nadaljuje, oseba pa ostane ujeta v pogojnih odzivih, brez realnega čutenja sebe in okolice. Posledice se lahko kažejo kot kronične bolečine, avtoimunska stanja in psihološke težave.
V zakrčenem telesu, kjer je zaradi senzorno-motorične amnezije energija na površini membrane bodisi previsoka bodisi prenizka, telesni užitki niso dostopni. Užitke lahko začnemo zaznavati šele, ko je membrana sproščena, razširjena in telo preide v parasimpatično stanje.
S pomočjo somatske prakse se učimo uravnavanja energije na površini telesa. V procesu posameznika vodim k temu, da zmanjša pritisk v membrani, umiri napor, vaje izvaja počasneje, z manj sile in z več spoštovanja do telesa. Na ta način se intenzivnost občutkov postopoma zmanjša, zavedanje pa poglobi.
Velik del pozornosti je usmerjen v zaznavanje podrobnosti, v odnos med akcijo in reakcijo, kar povečuje čutenje, razumevanje in sprejemanje samega sebe. Prav iz tega prostora pa se lahko začnejo rojevati resnične in trajne spremembe.
