Sprememba dihalnih vzorcev ne pride sama od sebe. Ne glede na to, ali nas do nje pripelje notranja potreba, bolečine, bolezen ali dolgotrajno nelagodje, zahteva ta proces našo pozornost, potrpežljivost in pogosto tudi učitelja dihanja. Vzpostavitev zdravega, funkcionalnega dihanja ni zgolj tehnična vaja, je proces osebne preobrazbe, ki vključuje prepoznavanje starih vzorcev, razumevanje njihovih posledic in učenje novih, bolj celostnih pristopov do sebe in svojega telesa.
Pri ljudeh s kroničnimi bolečinami ali dolgotrajno telesno napetostjo je dihanje pogosto plitvo, površinsko ali neenakomerno. Telo, ki je dolga leta v stanju napetosti ali nelagodja, razvije zaščitne vzorce (zakrčene mišice, stisnjene sklepe, zadržano držo – in z njimi pogosto pride tudi zadržano dihanje). Ravno skozi dihalne vzorce lahko vstopimo v dialog s tem »obrambnim sistemom«, ki ga telo ni ustvarilo po naključju, temveč kot odziv na preobremenjenost, travmo, stres ali ponavljajoče se boleče dražljaje.
Zavestno, počasno dihanje deluje kot signal varnosti. Ko dihamo skozi nos, počasi in z zavedanjem, telesu sporočamo, da smo na varnem. V takem stanju se aktivira parasimpatični živčni sistem, ki omogoča regeneracijo, prebavo, celično obnovo in globoko sprostitev. To pa so ravno pogoji, ki jih telo potrebuje za samozdravljenje, regeneracijo in primerno adaptacijo.
Pomembno je razumeti, da se ob zavestnem dihanju pogosto začnejo odpirati tudi potlačeni telesni in čustveni spomini. Ko se notranji tempo upočasni, ko vdihi postanejo globlji in izdihi daljši, se v telesu lahko začnejo razrahljevati stare napetosti. Pojavijo se občutki, ki so bili morda dolgo časa zamrznjeni (žalost, strah, jeza, ali celo utrujenost, ki je prej ni bilo mogoče začutiti). To ni znak, da gre kaj narobe – ravno nasprotno. Telo nas počasi, nežno vodi nazaj v stik s sabo, nazaj v stanje, kjer je moč čutiti, predelovati in se premikati naprej.
V sodobni družbi, ki poveličuje storilnost, hitrost in nenehno angažiranost, je umirjeno dihanje lahko radikalno dejanje. Dihanje, ki ni podrejeno zunanji učinkovitosti, temveč sledi notranji resnici, postane orodje za lahkotnejše življenje. Ko oseba začne redno vključevati zavestno dihanje v svoj dan (tudi v najmanjših oblikah, kot je nekaj minut jutranjega diha ali nežna opazava ob sedenju), se v telesu začne graditi nova stabilnost. Notranji prostor, kjer se bolečina ne razblini čez noč, a postane manj grozeča, bolj obvladljiva in del procesa celjenja vnetnih procesov in potlačenih vsebin.
Zavestno dihanje odpira tudi prostor za drugačen odnos do bolečine. Namesto da bi se z njo borili ali jo potiskali stran, nas dih uči, kako biti prisoten z njo, ne da bi nas preplavila. V tem tihem, a globokem stiku, se začnejo dogajati premiki. Telo se ne umika več samemu sebi, začnemo si znova zaupati. V mišicah, ki so bile leta napete, se pojavi prva sprostitev. V sklepih, ki so bili trdi, več prostora. V prsnem košu, ki je bil zategnjen, več razširjenosti. In predvsem več občutka, da nismo ujeti, da imamo vpliv.
Ne potrebujemo posebne opreme, ne potrebujemo idealnih pogojev. Zavestno dihanje je vedno dostopno, kjerkoli, kadarkoli. V vsakem trenutku nas lahko dih poveže s tukaj in zdaj. Kot notranji kompas, ki nas vodi nazaj vase, nazaj k ravnotežju in k občutku celosti. Potrebujemo le pripravljenost, da si prisluhnemo. In dovolimo, da nas dih pelje po poti regeneracije in višje odpornosti… korak za korakom, vdih za izdihom.
Karim Al Saleh
Jutranji program za urejanje kroničnih bolečin, dihalnih disfunkcij in živčno-mišičnih blokad:
