V življenju je pogosto bistveno lažje slediti zunanjim pričakovanjem kot notranjemu glasu. Prilagajanje drugim, njihovi volji, željam in projekcijam namreč prinaša občutek varnosti, sprejetosti in potrditve. V globljem smislu telo to zazna kot mehanizem preživetja: če bom ugajal, če bom ustregel, bom varen. Ta avtomatski somatski odziv je pogosto zakoreninjen že v zgodnjih razvojnih izkušnjah, kjer se notranja stabilnost oblikuje prek zunanjega odziva okolice. Posledično se strategije ugajanja in samoizdajanja lahko zdijo naravne, celo potrebne.
Prilagajanje, četudi kratkoročno deluje kot pomiritev notranjih napetosti, dolgoročno zahteva visoko ceno. Ta cena se pogosto ne kaže na očitnih ravneh, temveč subtilno razkraja stik s sabo. Izgubljati začnemo lastno usmerjenost, jasnost misli, stik s srcem in telesno zaznavo. Naša notranja orientacija (kompas), ki nas vodi v avtentično delovanje, se zamegli. Telo začne na to izgubo odgovarjati. Pojavi se nepojasnjen nemir, kronična utrujenost, občutki praznine, razpršenosti, notranje napetosti, ki jih ne znamo več povezati s konkretnimi dogodki. Vse na zunaj je lahko urejeno, funkcionalno, “v redu”, vendar znotraj sebe čutimo, da nekaj bistvenega manjka.
Ta notranji razkorak med tem, kar živimo, in tem, kar v resnici smo, ustvarja tiho, a močno somatsko disonanco. Telo sporoča resnico skozi senzacije: stiskanje v prsnem košu, tiha, komaj zaznavna jeza, tesnoba, občutek praznine v trebušni votlini, težo v ramenih, nezmožnost globokega diha. To niso naključni telesni simptomi, to so subtilni signali, da živimo mimo sebe, da smo v razmerju, sistemu ali načinu delovanja, ki ni v skladu z našo notranjo resnico.
Odločitev, da začnemo slediti sebi, je pogosto vse prej kot lahka. Ne pomeni bega od odgovornosti ali uporništva, temveč zahteva pogum, jasnost in notranjo zrelost. Včasih to pomeni reči “ne” tam, kjer smo nekoč avtomatično rekli “da”. Včasih pomeni izbrati pot, ki ni podprta, razumljena ali potrjena od okolice, pa vendar v globini čutimo, da je naša. S tem tvegamo izgubo določenih odnosov, družbenih vlog ali pripadnosti, a hkrati ohranimo nekaj veliko dragocenejšega: stik s sabo.
Avtentičnost ne pomeni, da postanemo togi, nedostopni ali brez empatije do drugih. Pomeni pa, da zmoremo reči “da” predvsem takrat, ko ne izdamo sebe, svoje morale in etike. Da v vsakem dejanju ostajamo povezani s svojo celovitostjo, prisotnostjo in notranjo resnico. To ne pomeni, da ne upoštevamo drugih, pomeni, da jih upoštevamo tudi, ne pa za ceno sebe.
Telo je v tem procesu najzanesljivejši kompas. Ni le fizični nosilec našega bivanja, temveč subtilen merilnik notranje resničnosti. Ko živimo v skladu s sabo, se telo sprosti. Dih postane poln, gibanje lahkotno, srčni utrip umirjen. Ko nismo več ujeti v prisilo ugajanja, se osvobodi prostor za avtentične odnose, takšne, v katerih nismo več prisotni kot maska ali oklep, temveč kot celovito, prisotno in živo človeško bitje.
V tej resnici se spremeni tudi kakovost našega odnosa do sveta. Stiki z drugimi postanejo bolj pretočni, jasni in resnični, saj ne izhajajo več iz potrebe po potrditvi, temveč iz svobodne izbire. In največ, kar lahko v tem svetu damo, je ravno to: sebe nepopolnega, a pristnega, prisotnega, iskrenega in resničnega.
Karim Al Saleh