Svet, ki nas obkroža je živ, vitalen, giba in diha. V naravi se ves čas giblje življenjska sila.
Dihanje sveta je gibanje energije. Če želimo biti zdravi in radostni, če želimo da je naše življenje zadovoljivo, je potrebno naše dihanje spremeniti iz nekoristnega srkanja zraka v učinkovit pretok energije. Vsak naš dih bi lahko bil energetsko učinkovit.
Kaj večini ljudi preprečuje, da bi njihovo dihanje postalo učinkovito?
Kje so zapore, ki preprečujejo, da bi vase spustili življenjsko silo in da bi ji dopustili, da se premika, nosi energijo in zdravje?
Življenjska energija “prana” – to je zdrava, harmonična, zdravilna energija.
Lahko si jo predstavljate kot nevidna snov, recimo kisik, katerega potrebujemo v krvi pri spreminjanju hrane kot kemije, v biološko energijo, ki jo potem lahko uporabimo za gibanje/vedenje.
Poleg nje pa v svetu obstaja še druga- nezdrava- destruktivna energija. Od kod prihaja?
Vso destruktivno energijo ustvarja človek sam znotraj sebe. Ta energija izriva zdravilno življenjsko energijo in ji ne dovoli, da bi se združila z razlito življenjsko energijo narave.
Vsaj za trenutek se poskusite distancirati od svojih problemov, misli, občutkov, bolezni, nesreče, strahov, žalosti, obupa, razočaranja…
Na sebe in obkrožujoč svet poglejte s pogledom opazovalca in priče, ki je prvič prispel na ta svet in ga prvič zagledal. S pogledom odprtega uma v stanju čistega začetnika.
Tudi na svoje telo za trenutek poglejte s pogledom opazovalca.
Predstavljajte si, da vam je bilo zaradi življenjskih izkušenj skrito vaše resnično bistvo in da vaša duša samo nosi trenuten kostum in ga bo enkrat zopet slekla…
Če uspete pogledati na svet in samega sebe s pogledom opazovalca, vas bo presunila veličina in lepota sveta, ki je prej mogoče niste opazili.
Morda boste občutili globoko, močno, veličastno in modro spokojnost narave.
Celo kadar je na morju močna burja, lahko občutite spokoj sveta okrog sebe, lahko občutite, da je svet spokojen, a istočasno aktiven, le poglejte s pogledom opazovalca v sebe in okoli sebe.
Ampak na začetku ni vedno tako! V sebi lahko od začetka vidite in občutite povsem nasprotno sliko.
Tam, znotraj vas, ni miru – tam butajo valovi strahu, nemira, nemoči, bolečine, zlobe, besa, sovraštva, razdraženosti… Ali to pomeni, da se znotraj vas giblje energija? Nebi rekel.
Reklo bi se, da znotraj vas vse vre, če pa poskusite občutiti energetski tok, ne boste občutili ničesar, razen nepoznange občutka okamenelosti: kot da je znotraj vse zamrznjeno, pri tem pa vas še daje nemir.
Tu je vidna ogromna razlika med stanjem v katerem prebiva človek in stanjem narave.
V naravi je vse v gibanju, a istočasno v miru.
V človeu ni gibanja, a je prisotna odsotnost miru-nemir.
To si je človek naredil sam.
Do te mere je iznakazil svojo prvobitno naravo in jo spremenil v nekaj povesem nasprotnega.
Človek se ni le ločil od enotnosti z obkrožajočo naravo, temveč se ji je prav zoperstavil.
Predolgo kršenje naravnih fizikalnih zakonov pa vedno vodi v hitrejši razpad in razkroj kateregakoli sistema.
Ignoranca telesnih občutkov in slepo strmljenje proti cilju, sodobno družbo vedno bolj pelje na rob prepada tako na psihični(čustveni) in fizični(gibalni) ravni.
Bolj, ko tonemo v senzorno-motorno amnezijo in spiralo problemov, ki jo ta prinaša, večja je ločenost volje od razuma, uma in telesa, človeka od narave in univerzuma.
Trenutno živimo v obdobju, kjer lahko opazimo Gibanje in mir narave – zastoj in nemir v človeku.