Prvi mesec jeseni je bil zame čas upočasnitve. Veliko teme, nemira, utrujenosti, intenzivnih sanj, odpuščanja in spuščanja. Vse, kar sem še pred časom držal skupaj z močjo volje, se je začelo počasi razrahljati. Kot bi telo reklo: “Dovolj je.”
In sem moral poslušati. Potreboval sem več narave, več tišine, več sprehodov in počitka.
Manj dokazovanja, manj naprezanja, manj razlag, manj interakcij z zunanjim svetom. Več prostora za dihanje. Čutil sem, da se nekaj staro v meni razkraja – ne kot razpad, ampak kot preobrazba. Kot bi se od mene luščile plasti, ki so me nekoč ščitile, zdaj pa le še utesnjevale. In ko sem dovolil, da stvari odpadajo, se je začelo odpirati nekaj novega – neznano, a resnično.
Telo razume procese, ki jih um še ne zna razložiti. Ko se začnejo topiti stare napetosti, se z njimi dvignejo tudi občutki, ki so bili dolgo zaklenjeni: žalost, strah, utrujenost, praznina. Čeprav to na prvi pogled deluje kot korak nazaj, je v resnici gibanje naprej – počasno, mehko, a iskreno.
Dolga leta sem verjel, da bom mir našel v razumevanju, dokazovanju in zunanji potrditvi.
Da mi bo dovolj znanja, dovolj razlage, dovolj kontrole nad okoljem prinesel ta občutek.
A mir ni nikoli prišel iz glave.
Prišel je šele takrat, ko sem se povezal s svojo interocepcijo, občutki v telesu in ko sem bil popolnoma iskren do sebe.
V ramenih sem začutil težo odgovornosti, ki sem jo nosil zelo dolgo.
V prsih so bila zadržana čustva.
V trebuhu stisnjeno intuicijo.
V čeljusti neizgovorjene resnice.
Telo je dejansko zemljevid vsega, kar sem skušal nadzorovati z mišičnim oklepom. In vsakič, ko si dovolim, da me zaboli(brez da bi takoj popravljal ali si razlagal), pod tem nadzorom začutim nekaj drugega.
Pod plastmi napetosti je mehkoba.
Pod uporom, zdrava ranljivost.
Pod ranljivostjo, avtentičen tok življenjske energije.
Morda je to tisto, kar tudi nas moške uči narava:
da moč ni v napetosti, ampak v prožnosti,
da tišina ni praznina, ampak prostor, kjer se življenje aktivira,
da ranljivost ni šibkost, ampak resnica, ki zdravi.
Ko stojim na hribu, ob vodi ali sredi gozda, začutim to lekcijo vedno znova. Narava ničesar ne sili. Ne razlaga. Ne dokazuje. Ne išče potrditve.
Samo je. Dihajoča. Prisotna. Celovita.
Tudi telo deluje po istem principu. Ne potrebuje popravkov, le prostor, da se lahko spomni svojega naravnega ritma. Ko mu to dovolimo, se napetost spremeni v občutek varnosti, nadzor postane zaupanje, in um končno utihne, da lahko spregovori življenje samo. To ni šibkost. To je somatska moč. Moč, ki ne potrebuje dokazovanja, ker jo čutiš od znotraj. Ko se naučiš biti v telesu, se naučiš biti v življenju.
~ Karim
