Veliko ljudi živi z občutkom, da niso dovolj. Da niso vredni. Da niso v redu takšni, kot so. Tudi sam se soočam s takšnimi občutki. Ta občutek ni naključje, temveč posledica zgodnjih izkušenj. Kot otroci smo vsi potrebovali brezpogojno ljubezen, sprejetost, stik in dotik. Potrebovali smo, da nas nekdo vidi, sliši in začuti. Ob takih stikih se v telesu sprošča oksitocin, hormon povezanosti, ki ustvarja globok občutek varnosti.
Kadar tega ni bilo dovolj, smo se morali prilagoditi. Ljubezen je bila pogojena: če boš priden, če boš tiho, če boš ustregel. Otroško telo se je naučilo kroničnega prilagajanja. To se kaže kot kronična napetost v mišicah, kronično spremenjeno dihanje, kronično stanje živčnega sistema v preživetvenem načinu. Naučili smo se potlačiti čustva in zakleniti telo, da ne bi čutili bolečine zavrnitve. Iz desne hemisfere, ki nas povezuje z občutki, telesom, okoljem in odnosi, smo se disociírali in preselili v levo hemisfero, kjer vladata analiza in nadzor. S tem smo izgubili stik s telesom, čustvi in varnostjo. Ker oksitocina ni bilo dovolj, smo prevečkrat iskali nadomestek v dopaminu in razvili razne odvisnosti. Hrana, delo, fantazija, iluzija, šport, soodvisniški odnosi, tehnologija – vse to so poskusi, da bi zapolnili praznino. Dopamin daje kratkoročno olajšanje, občutek dosežka ali evforijo, a ne prinese tiste globoke umirjenosti, ki jo daje oksitocin. Zato ostane občutek praznine in hrepenenja. Ta vzorec ni naša napaka in ni naša krivda. To je bila najbolj inteligentna strategija našega telesa in uma, da smo nekoč preživeli. Toda kar je bilo nekoč nujna prilagoditev, danes postaja ovira za polno življenje. V odraslosti lahko to začnemo razrahljati.
Po mojih izkušnjah, je vstop v telo ključ, da te vzorce spremenimo, integriramo in utelesimo. Ko postopoma mehčamo kronične napetosti, ko se učimo znova dihati globlje in počasneje, ko dovolimo občutkom, da se nežno pojavijo, ko v varnem prostoru spet občutimo dotik, stik in povezanost, se začne prebujati tisto, kar je bilo zaklenjeno. V živčnem sistemu se spet prebudi oksitocin, v telesu se pojavi občutek topline in varnosti, v odnosih se počasi vrača zaupanje. Ustvarimo si zlata vredne izkušnje, in takšne izkušnje nas lahko preoblikujejo.
Somatska praksa nas uči, da je telo zemljevid naše zgodovine. A istočasno je tudi vrata v sedanjost in prihodnost. Ko stopimo v stik s telesom, ne popravljamo napak, ampak odklepamo potencial, ki je ostal ujet in se ni smel izraziti v preteklosti.
Ne postajamo nekdo drug, temveč se vračamo k sebi. In tam, v stiku s telesom, dihom in občutkom povezanosti, lahko spet začutimo tisto osnovno resnico, ki je nekoč morala biti utišana: da smo dovolj, da smo vredni in da je v redu, da smo takšni, kot smo. To nam da moč, da lahko živimo življenje bolj odprto, iskreno in da si lahko zaupamo.
