V prejšnjih objavah sem pisal o pomembnosti CO₂ in o tem, kako kronično povišan mišični tonus negativno vpliva na naše dihanje. V današnji objavi pa bom k dihanju, biokemiji in mišičnemu tonusu dodal še čustva.
Telo in psiha sta eno. Ko doživimo močna čustva, ki jih ne izrazimo, se to ne dogaja samo v mislih. Telo vedno sodeluje. Mišice se zakrčijo, dihanje se spremeni, biokemija krvi se premakne iz ravnovesja. Če takšno stanje traja predolgo, se v telesu razvije kronična napetost, vnetni procesi in bolečina. Napetost mišic je naravni zaščitni odziv, ko moramo rešiti določen problem ali opraviti z kakšno nalogo. A kadar čustva predolgo ostajajo ujeta, se mišice navadijo na stalno pripravljenost. Ker niso ustvarjene za trajno napetost, se utrudijo, otrdijo in začnejo boleti. Najpogosteje se to pokaže v trebušni preponi, hrbtnih oziroma ledvenih mišicah ter trebušnih mišicah. Gre za področja telesa, ki bi morala omogočati osnovno pretočnost diha, gibanja, čustvovanja in stabilnosti, a prav zato so tudi najbolj izpostavljena kroničnemu krču, ko v sebi nosimo neizražene občutke nemoči, žalosti ali jeze.
Strah, jeza ali žalost sami po sebi niso problem, so del našega življenja in pomembni notranji signali. Težava nastane, kadar jih ne znamo dovolj začutiti in učinkovito izraziti. Če nam primanjkuje čustvene zrelosti in stika s sabo, ta čustva začnejo kronično negativno vplivati na dihanje. Takrat se mišiče zakrčijo in dih se pogosto popači: postane plitvejši, hitrejši ali neenakomeren. Če to traja dlje časa, izgubi svojo naravno globino in ritmičnost. Plitvo dihanje prinaša še eno posledico, iz telesa izločimo preveč ogljikovega dioksida. Čeprav ga pogosto razumemo kot odvečen plin, ima ključno vlogo pri uravnavanju pH krvi in sproščanju kisika iz hemoglobina v tkiva. Ko ga je premalo, hemoglobin kisik premočno zadrži zase, tkiva pa ga ne prejmejo. Nastane tiha hipoksija: kisika je dovolj, a ne pride do celic. Telo se zanaša na anaerobno presnovo, poveča se nastajanje laktata, oksidativni stres in vnetja. V kombinaciji z mišično zakrčenostjo, še posebej v predelu prepone, ramenskega obroča in trupa, so ustvarjeni pogoji za kronično bolečino.
Če povzamem:
neizražena čustva + pomanjkanje stika s sabo → kronična napetost (najbolj v preponi, hrbtu in trebuhu) → spremenjen dih → porušena biokemija → manj kisika v tkivih → bolečina. Ko pa se odpremo čustvom in si jih dovolimo začutiti, se začne spreminjati tudi dih. Postane globlji, počasnejši in bolj ritmičen. Trebušna prepona se sprosti, trup dobi več gibljivosti, raven ogljikovega dioksida se uravna, kisik lažje pride do tkiv, telo pa preide iz stanja napetosti v stanje regeneracije in višje potencialne energije.
KM Somatska praksa, ki jo učim na individualnih urah in spletnih programih, ni le metoda sprostitve. So vrata v temeljne biokemične procese, ki odločajo o zdravju in vitalnosti. Kronična bolečina pogosto ni zgolj mehanska. Je zgodba telesa, ki v sebi nosi neizražena čustva in ujete napetosti v svojem središču. Ko spremenimo vzorce gibanja in dihanja, spremenimo način, kako čutimo, kako se izražamo in kako živimo. Bolj, ko znamo ostati prisotni s svojimi čustvi in jih izraziti na način, ki nas podpira v vsakdanjih izzivih, bolj sproščen je naš živčni sistem. In ko prevlada parasimpatično delovanje, je manj prostora za kronične težave, več pa za pretočnost, zdravje in občutek, da smo živi.
Karim Al Saleh
