Kakovost našega dihanja je neločljivo povezana z obliko in gibljivostjo telesa. Pljuča sama po sebi niso dovolj. Dih se oblikuje skozi dinamiko mišic trupa, reber, prsnega koša in trebušne prepone. Če je telo togo, je tog tudi dih. Če je trup omejen, je omejen tudi tok življenja, ki se izraža skozi dihanje in gibanje.
Mišični tonus ima pri tem odločilno vlogo. Kronično povišan tonus v trupu, vratu ali ramenskem obroču ne omogoča prostega diha. Te napetosti pogosto postanejo nevidne, saj jih nosimo leta in se prilagodimo na način dihanja, ki je okrnjen. Tak vzorec sčasoma postane kroničen in ga začnemo dojemati kot »normalnega«.
Telo se takrat odziva neustrezno: med spanjem dihamo prehitro in preveč, namesto da bi dih postal globok in umirjen. Ko bi morali v vsakdanjih situacijah okrepiti dih, telo otrpne in postane plitvo, nezadostno. Takšna neskladja so za organizem izčrpavajoča, saj dih ne sledi življenjski situaciji, ampak je ujet v stare napetosti.
Vzrok pogosto leži v povišanem pritisku znotraj prsne in trebušne votline, ki omejuje gibanje trebušne prepone in zmanjšuje kapaciteto pljuč. Dihanje pa ni le izmenjava zraka, temveč gibanje celotnega telesa. Ko se trup lahko usklajeno širi in sprošča, prepona svobodno potuje gor in dol, dih pa postane poln, elastičen in živ.
Sprememba se začne s sprostitvijo kroničnih napetosti.
Somatsko gibanje, dotik, zavestna pozornost in dihalne vaje lahko postopoma razrahljajo oklep telesa. Ko se sprostijo ramena, prsni koš razširi in postanejo rebra gibljivejša, se dih povrne v svojo naravno fluidnost. Novo zaznavanje diha pa ni le vaja, temveč povabilo, da ga prenesemo v vsako situacijo življenja. Dihati polno pomeni biti navzoč. Ko se telo razbremeni in se odpre, se sprosti tudi dih. In ko se sprosti dih, se sprosti življenje samo.
