Ste že kdaj občutili tesnobo ravno v trenutkih, ko bi morali biti sproščeni? Med vikendom, na dopustu, v tišini dneva? Ko se zunaj vse umiri, pa telo še vedno tišči, krči, napenja, kot da mir ni nekaj prijetnega, temveč nekaj ogrožajočega?
To ni razvajenost. Ni lenoba. In zagotovo ni vaša osebna napaka. To je telo, ki ne prepozna več miru kot varnega. Telo, ki je skozi leta notranje napetosti in izkušenj prešlo v stanje, kjer je parasimpatični živčni sistem, tisti ki je odgovoren za regeneracijo, stik in sprostitev, postal tuj, nedostopen. Telo, ki se je naučilo preživetvene aktivnosti kot edine varne oblike bivanja.
Če smo odraščali v okolju visokega pritiska(kroničen simpatikus), kjer je bila bližina pogojena, ranljivost nezaželena, kritika pa stalna spremljevalka, se je telo naučilo, da je varno le, ko sem v pogonu. Ko sem v gibanju, v nadzoru, v dosežkih. V takšnem okolju se v telesni spomin zasidra temeljni vzorec preživetja: »Če se ustavim, se lahko zgodi nekaj nevarnega.« In ta vzorec ne izgine, ko odrastemo. Tudi ko razum že ve, da smo na varnem, telo tega pogosto ne more začutiti.cTo notranje neskladje med tem, kar razumemo, in tem, kar doživljamo, se pogosto izraža kot tihi nemir. Ljudje prihajajo z vprašanjem, ki nosi sram: »Z mano nekaj ni v redu. Vse imam, pa ne morem uživati. Težko se sprostim. Kot da nikoli nisem zares tukaj.« A to ni osebna šibkost. To je posledica telesnega programa, zaščitnega mehanizma, ki je nastal v času, ko sprostitev ni bila varna. Telo ne reagira na sedanji trenutek, ampak na preteklost, ki je še vedno aktivna v živčnem sistemu. Dokler se ta zapis ne spremeni na telesni ravni, bodo tudi trenutki miru ostali obarvani z nelagodjem.
Pri mojem mentorstvu ne iščemo razlage v glavi, temveč izkušnjo v telesu. Ne prepričujemo se, da smo varni. Temveč postopoma ustvarjamo pogoje, kjer lahko telo samo začne občutiti sprostitev, brez krivde, brez potrebe po nenehnem dokazovanju. To niso spektakularne spremembe. To so subtilni, a globoki trenutki: sproščen obraz, dih, ki se poglobi, mišica, ki se zmehča. Trenutki, ko prvič začutimo, da ni treba ničesar popravljati. Da je mir lahko varen. In vendar, zakaj potem še vedno tako močno zabolijo tudi najmanjše opazke, kritike, dvomi? Mnogi navzven delujejo uspešno, kompetentno, zrelo, a znotraj njih vsaka pripomba sproži burno telesno reakcijo: stisk, zapiranje, umik. Ne gre za preobčutljivost. Gre za telo, ki je nekoč naučilo: »Če nisi popoln, si v nevarnosti.« V otroštvu, kjer je bila pohvala redka, napaka kaznovana, primerjava stalna, je telo shranilo sporočilo: »Bodi brezhiben, popolen, drugače si zavrnjen.« Tudi ko odrasel razum danes ve, da je kritika le informacija, živčni sistem tega ne prepozna. Telo reagira ne na to, kar je bilo izrečeno, temveč na telesni spomin, ki se ob tem prebudi. Kar boli, ni vsebina, ampak izkušnja, ki jo telo ponovi. Telo ne ločuje med zdaj in nekoč. Ločuje le med varnim in nevarnim. In če se sproži občutek ogroženosti, telo reagira z napetostjo, obrambo, umikom, zakrčenostjo. Notranji otrok, ki si je želel biti sprejet, še vedno čaka. Odrasli jaz pa ta občutek nosi, pogosto nezavedno, tiho, a vseprisotno.
Spreminjanje teh zapisov ni trenutna preobrazba. Je proces. Proces ponovnega učenja, da smo lahko varni tudi v miru. Da ne rabimo več biti popolni. Da čutenje ni nevarno. Da počitek ni kazen. Senzorično-gibalna praksa ni učenje, kako postati boljši, ampak kako začutiti, da smo dovolj. Ko telo to začuti, kritika postane le informacija. Ne grožnja. Ne sodba. Samo dražljaj, ki ne določa več naše vrednosti. In ko vrednost ni več pogojena z delovanjem, nastopi mir. Ne kot tišina, temveč kot prisotnost brez obramb. Ne zato, ker je popolno, ampak zato, ker je resnično.
Jutranji program za urejanje kroničnih bolečin in dihalnih disfunkcij;
