POMEN VKLJUČITVE TELESA, ŽIVČNEGA SISTEMA IN GIBANJA V PROCES CELOSTNEGA ZDRAVLJENJA TRAVM in KRONIČNIH TEŽAV
Proces zdravljenja travm ni zgolj mentalni ali čustveni izziv – je tudi globoko telesna izkušnja. Če želimo trajno preobrazbo, ne moremo spregledati vpliva telesa, živčnega sistema, biomehanike in gibanja na naše psihofizično stanje. Spremembe, ki jih želimo doseči, morajo biti zasidrane v telesu, saj se travma ne hrani le v mislih, temveč predvsem v somatskem spominu – v naših mišicah, fascijah, drži in vzorcih gibanja.
Ko govorimo o zdravljenju travm, se ne moremo izogniti vplivu živčnega sistema. Travma pogosto zamrzne dele našega telesa v preživetvene odzive – beg, boj ali zamrznitev. Ti vzorci so nevrobiološko vtisnjeni v naš sistem in delujejo na nezavedni ravni, vplivajo na našo držo, dihanje in celo gibanje skozi prostor. Če želimo trajno spremembo, moramo ustvariti občutek varnosti znotraj živčnega sistema. To pomeni postopno regulacijo, ki nam omogoča, da ne ostajamo ujeti v stanju kroničnega stresa ali otopelosti.
Način, kako nosimo svoje telo, ni naključen. Dolgoletni stres, obrambni mehanizmi in travme se zapišejo v našo biomehaniko – v našo držo, način hoje, napetost v določenih mišicah. Če smo bili pogosto v stanju zaščite, bo naše telo zakrčeno, ramena usločena naprej, dihanje plitko. Po drugi strani pa lahko prekomerna rigidnost nakazuje na dolgotrajno potrebo po nadzoru, ki izvira iz občutka strahu in ogroženosti. Spreminjanje teh globokih vzorcev ne poteka le skozi miselno analizo, temveč skozi aktivno delo s telesom – z zavestnim sproščanjem napetosti, z raziskovanjem gibanja, s prilagajanjem biomehanike na način, ki podpira odprtost, sproščenost in občutek stabilnosti.
Dihanje je eno najmočnejših orodij za vplivanje na naš živčni sistem. Ko smo pod stresom, je dihanje pogosto plitko, kar ohranja telo v stanju pripravljenosti na nevarnost. Z zavestnimi dihalnimi tehnikami lahko neposredno vplivamo na parasimpatični živčni sistem, ki omogoča sprostitev in regeneracijo. Poleg tega lahko z dihanjem sprostimo tudi čustvene blokade. Travma pogosto povzroči, da nezavedno zadržujemo dih, da bi se izognili občutenju bolečine. Ko dovolimo globok vdih in sproščujoč izdih, začnemo postopoma prebujati dele sebe, ki so bili dolgo potisnjeni v senco.
Travma nas pogosto loči od telesa – bodisi zaradi disociacije bodisi zaradi občutka odtujenosti od lastnih občutkov. Gibanje je eden izmed ključnih načinov, kako se ponovno utelesimo, kako ponovno vzpostavimo občutek prisotnosti in moči v svojem fizičnem bitju. Ne gre za to, da bi zgolj „izvajali vaje,“ temveč za to, da začnemo z radovednostjo raziskovati, kako se naše telo želi izražati. To lahko vključuje AEQ vaje, somatske vaje, Prvinska gibanja, zavestno hojo… – Gibanja, katera so biomehanično usklajena s strukturo človeškega telesa in nam omogočajo, da se povežemo s svojim notranjim doživljanjem – s svojo interocepcijo.
Celostni pristop k spremembi;
Zdravljenje travme ni linearni proces, temveč ciklična, večplastna izkušnja. Ključno je, da pri tem ne ostanemo zgolj na ravni uma, ampak da vključimo celotno telo. Ko podpremo spremembe z gibanjem, zavestnim dihanjem in regulacijo živčnega sistema, ne ustvarimo le začasnega olajšanja, temveč dolgoročne, trajne spremembe, ki se odražajo v naši drži, v našem načinu dihanja, gibanja skozi življenje in v našem občutku varnosti znotraj lastnega telesa.
Vse, kar smo preživeli, je shranjeno v nas – in prav v telesu imamo tudi največjo moč, da se osvobodimo ter zaživimo s polno prisotnostjo in lahkotnostjo.