Spremembe na bolje niso vedno prijetne
Večina ljudi si zavestno želi sprememb na bolje. Nekje v ozadju, v globinah telesa, je vedno prisoten notranji signal, ki nam sporoča, kaj bi bilo za nas dolgoročno zdravo in smiselno. A v vsakodnevnem tempu življenja te signale pogosto preslišimo ali jih zaznamo popačeno. Vemo, da bi bolj zdrave navade pozitivno vplivale na naše počutje, odnose in osebnostni razvoj, vendar spremembe pogosto ostanejo na ravni ideje ali namere. Njihova dejanska izvedba je praviloma veliko zahtevnejša, kot si sprva predstavljamo.
Čeprav se zavestno zavedamo, da vztrajanje v neučinkovitih vzorcih škoduje nam, našemu življenju in okolju, se naša podzavest spremembam upira. Vsaka resnična sprememba namreč zahteva reorganizacijo ustaljenih notranjih mehanizmov, ki jih je podzavest oblikovala skozi leta kot strategijo preživetja. Ti vzorci so pogosto nastali v odzivu na pritisk, stres ali bolečino in so nekoč imeli zaščitno funkcijo, četudi danes delujejo omejujoče.
Zakaj se podzavest upira spremembam?
Vsaka sprememba v začetni fazi povzroči povečano entropijo – občutek kaosa, nestabilnosti in izgube nadzora. Podzavest deluje po principu znanega. Kar je znano, je zanjo varno, ne glede na to, ali je dolgoročno zdravo ali ne. Ko zazna poskus spremembe, se pogosto odzove z odporom, dvomi, tesnobo, utrujenostjo ali celo fizično bolečino.
Zato se ljudje pogosto vračamo k starim navadam, čeprav vemo, da nam ne koristijo. Podzavest ni racionalna; njen osnovni cilj je ohranjanje znanega stanja. Ob poskusu spremembe se zato lahko pojavijo občutki nelagodja, upočasnjenega časa, notranje zmede, izgube kontrole in v določenih primerih tudi akutna depresivna stanja ali telesne bolečine.
Od senzorno-motorne iluzije k realnemu zaznavanju
Dolgotrajno vzdrževanje kronično povišanega mišičnega tonusa, tako imenovanega značajskega oklepa, vodi v senzorno-motorno amnezijo oziroma odtujenost. To pomeni, da oseba postopoma izgublja sposobnost natančnega zaznavanja telesnih signalov, občutkov in čustvenih stanj. Posledično ostane ujeta v senzorno-motorni iluziji, v kateri sebe in okolico zaznava popačeno ter nanju težko učinkovito vpliva.
Somatska praksa in prvinsko gibanje učita, da je zmanjševanje senzorno-motorne amnezije ključen pogoj za resnične spremembe. Ko izboljšamo interocepcijo, zaznavanje notranjih procesov, in propriocepcijo, zaznavanje telesa v prostoru, se poveča realnost našega doživljanja. S tem dobimo možnost, da bolj jasno razumemo svoje stanje, omejitve in resnične vzroke kronične napetosti, bolečin in ponavljajočih se vedenjskih vzorcev.
Kako omogočiti trajne spremembe?
Redno izvajanje somatske prakse, zavestnega dihanja in prvinskega gibanja zmanjšuje kronično mišično napetost, izboljšuje učinkovitost gibanja in dihanja ter prispeva k boljši uravnoteženosti živčnega sistema. S tem se poveča toleranca na ogljikov dioksid, izboljša oksigenacija tkiv in dvigne raven biološke energije, ki je nujna za spremembe.
Zmanjševanje senzorno-motorne amnezije izboljša zaznavanje telesa in okolja, kar omogoča boljše razumevanje lastnih omejitev ter vzrokov kroničnih bolečin in napetosti. Postopno uvajanje sprememb z rednostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo omogoča preoblikovanje podzavestnih vzorcev brez pretiranega notranjega upora. Z več razumevanja se odpor postopoma zmanjšuje, spremembe pa postanejo bolj stabilne.
Zaključek
Dolgoročne in trajnostne spremembe na bolje niso hitre in niso preproste. Zahtevajo zavestno odločitev, doslednost ter sposobnost soočanja s kratkoročnim nelagodjem. A dolgoročna nagrada je vredna truda: večja notranja urejenost, boljša učinkovitost, globlji stik s sabo ter zmanjšanje ali postopna ureditev kroničnih bolečin.
Če želite na trajnosten način izboljšati svoje telesno stanje, dihanje in vedenjske vzorce, vas vabim, da se pridružite mojim individualnim uram ali skupinskim programom somatske prakse.
